Juliana Ttail, 7. etapa od Stare Fužine do Bohinjske Bistrice

Po nedavnih neurjih sem se zaradi varnosti odločil, da nadaljujem s hojo po daljinski poti Juliana Trail. Tokrat je bila na vrsti nekoliko krajša etapa, od Stare Fužine do Bohinjske Bistrice, ki je dolga dobrih enajst kilometrov. 

Zjutraj sem se z železniške postaje Most na Soči, z vlakom, ki je spet imel nekaj minutno zamudo odpeljal v Bohinjsko Bistrico, kjer sem sedel na avtobus in se odpeljal v Staro Fužino. V bližnji trgovinici sem se oskrbel z malico in se odpravil na pot. Pot me je sprva vodila k Bohinjskemu jezeru, kjer sem zavil levo in pot nadaljeval ob obali jezera vse do Ribčevega Laza. Tudi tem koncem neurja niso prizanesla, saj je bilo ob poti izredno veliko podrtega drevja, ki pa so ga marljivi delavci že umaknili s poti. 

Pri znameniti Cerkvi sv. Janeza Krstnika, sem nekaj minut namenil opazovanju turističnega vrveža, nato pa pot nadaljeval skozi Ribčev Laz, do makadamske gozdne ceste, ki vodi v Barečo dolino. Po cesti sem hodil le dobrih 200 metrov, nato pa sem zavil levo in pot nadaljeval do Nordijskega centra Polje, kjer sem si privoščil nekoliko daljši počitek in malico. Pred nadaljevanjem poti, sem se pri bližnjem koritu oskrbel še s svežo, hladno vodo, nato pa pot nadaljeval do zaselka Žlan. V Žlanu sem zavil levo na kolovozno pot proti Dobravi, od koder je lep pogled proti Triglavu in okoliškim vršacem.  Še nekaj hoje po kolovoznih poteh in že sem bil v Bohinjski Bistrici.

Ker sem imel do odhoda vlaka še kar nekaj časa, sem v enem od lokalu z užitkom popil še kavico, za tem, pa sem se napotil na železniško postajo, kjer sem sedel na avto vlak in se odpeljal proti Mostu na Soči.

Do zaključka krožne poti okoli Julijskih Alp me tako ločijo le še štiri etape.  

Koča na Kriški gori - 1471 m in skorajda Tolsti vrh - 1715 m

Drugi dan hribovskega dopusta smo (jaz, Lidija in naša psička Elly) obiskali Kočo na Kriški gori, v načrtu pa je bil tudi vzpon na Tolsti vrh, ki pa ga žal nismo uspeli uresničiti.

Preden smo se zjutraj odpeljali na izhodišče v vas Gozd, smo se v Tržiču oskrbeli z malico, saj prazen žakelj ne stoji pokonci, med tednom pa je tudi Koča na Kriški gori  zaprta, ker baje ne najdejo oskrbnika. Koča je s strani dežurne ekipe PD Križe oskrbovana zgolj ob koncu tedna, kar je prav škoda, saj je tudi med tednom na Kriški gori veliko pohodnikov.  Ker je bil pred nami zares vroč poletni dan, samo si za vzpon izbrali lažjo pot, ki pa je kljub temu dokaj strma, strmina pa ne popušča vse do koče. Med vzponom smo se nekajkrat za par minut ustavili pri kakšni od klopi in miz, ki jih je ob poti kar nekaj in se odžejali, nekje na polovici poti, pa smo se s starejšim parkom, ki se je od koče že vračal,  "zapletli" še v daljši pogovor o gorah in vremenu. Kljub postankom in klepetu smo do koče prišli v doglednem času tako, da smo imeli dovolj časa za guganje na gugalnici in daljši počitek v hladni senci.

Po počitku in malici, smo jo od koče mahnili proti Tolstemu vrhu. Na smerni tabli je pisalo, da nas do tja loči le dobra ura hoje, ki pa se je vlekla kot ponedeljek. Pot se je vzpenjala in spuščala po in ob grebenu Kriške gore in je bila bolj ali manj izpostavljena žgočemu poletnemu soncu. Po vzponu na Vrata 1591 metrov visok vrh Kriške gore, smo pot nadaljevali proti Tolstemu vrhu, a le do razglednega predvrha, kjer smo se odločili, da se zaradi neznosne vročine raje vrnemo. Kljub temu, da je bil Tolsti vrh na dosegu roke, nas je za dosego vrha čakal najprej spust, potem pa še strm vzpon, ki pa bi bil za našo psičko Elly prenaporen. 

Ko smo se vrnili h Koči na Kriški gori, smo se za nekaj minut skrili v senco, kjer smo se nekoliko ohladili in posušili preznojene majice. Elly se je napila vode, potem pa se je zleknila na hladen beton in malodane zaspala. Ker nas je čakal še sestop na izhodišče, počitek ni trajal prav dolgo, a smo se tolažili z dejstvom, da bomo ves čas hodili po senčnem gozdu, kjer bo poletna vročina nekoliko znosnejša. Ker je naša Elly brihtna psička, si je točno zapomnila pri katerih klopeh je med vzponom pila in počivala, zato naju je tudi pri sestopu vestno opominjala, da se je za kakšno minuto le potrebno ustaviti in popiti nekaj vode. 

Ko smo po dobrih sedmih urah vroče pohajkovanje po Kriški gori zaključili smo se odpeljali v Tržič, kjer smo si privoščili hladno pijačo in kavico. Po "kofi tajmu" pa je sledil le še premik v kamp, kjer nas je čakala osvežilna prha in popoldansko lenarjenje, ki ga je bila še najbolj vesela prav Elly. 

Kljub temu, da Tolstega vrha nismo osvojili smo preživeli krasen dan. Razlog več, da se znova vrnemo...

Planina Spodnja Dolga njiva - 1400 m in Orlova krožna pot

Tudi letos sva z Lidijo del dopusta namenila obisku gora. Ker si želiva obiskati planine in vrhove, kjer še nisva bila, sva se tokrat podala v Kamniško Savinjske Alpe in Karavanke. Pa da ne pozabim, tokrat sva s seboj vzela tudi našo psičko Elly, krasno damo, zrelih let, pasme Koker španjel, ki je bila nad odhodom na "hribovski" dopust izredno navdušena. 

V Kampu Podljubelj, ki se je prej imenoval Avtokamp Tomičev Slap Podljubelj, smo rezervirali krasno alpsko hišico, ki je bila opremljena zgolj z dvema ležiščema, manjšo mizico in obešalnikom. Več niti nismo rabili, saj so bila stranišča in tuši le nekaj korakov stran, v bližini pa je bila tudi letna kuhinja, v kolikor bi si želel človek kaj skuhati. Gregor, prijazen upravitelj kampa nama je hišico pripravil že ob 11.00 uri tako, da smo se ob prihodu v kamp lahko kar vselili. Ker je bil pred nami še skorajda ves dan smo se odločili obiskati Planino Spodnja Dolga njiva, ki leži pod Košutnikovim Turnom (Karavanke), na nadmorski višini 1400 metrov. Do izhodišča smo se pripeljali skozi Dovžanovo sotesko in vas Jelendol, po nekaj kilometrih vožnje po makadamski cesti pa parkirali na velikem parkirišču Pod Krnico, od koder je do planine še okoli 20 minut hoje. Mi smo za vzpon na planino izbrali Pastirsko pot, na izhodišče pa smo se vrnili po označeni planinski poti. 

Ob prihodi na planino smo se najprej malo razgledali in spoznali oslički Irmo in Romi, ki bi se samo čohale, saj imata neizmerno radi ljudi. Ker pa je bil že čas tudi za kosilo smo si dušo privezali s klobasami, kislim zeljem in ajdovimi žganci z ocvirki, konkretno hranljiv obrok pa zaključili, s še bolj hranljivim ajdovim štrukljem, z orehovim nadevom. A vse ima svoje meje in tudi želodec je povedal, da nima več prostora, zato smo več kot polovico štruklja raje odnesli s seboj.   

Ker je bilo nekaj zaužitih kalorij potrebno tudi pokuriti, smo se po kosilu podali na Orlovo krožno pot, ki nas je od planšarije, mimo izvira potoka Košutnik, pa preko melišč pod Košutnikovim Turnom, pripeljala nazaj na planšarijo. Za krožno pot, ki je opremljena z informativnimi tablami, ki nas poučijo o rastlinstvu in živalstvu tega območja ter označena z markacijami (rdeč krog z belo puščico) smo potrebovali slabo uro zmerne hoje, upoštevajoč branje informativnih tabel in fotografiranje. 

Ob povratku na planšarijo, smo se, kot sem že uvodoma omenil, na parkirišče vrnili po označeni planinski poti. Med vožnjo proti Tržiču se nam je pripetila tudi manjša neprijetnost in sicer se nam je predrla pnevmatika, ki sem jo v Tržiču zamenjal. Ker je bilo pred nami še kar nekaj dogodivščin smo se odpeljali k vulkanizerju, v bližnjo Žiganjo vas, kjer so predrto pnevmatiko ekspresno zakrpali in namestili nazaj na avtomobil. Spet polno operativno smo se odpeljali v kamp, kjer nas je čakala osvežilna prha in hladna pijača v manjšem gostinskem lokalu kampa.

Pred hišico smo nato v ležalnikih uživali do poznih večernih ur, ko nas je k večernemu počitku dobesedno prisilila poletna "nevihtica", ki pa na srečo ni trajala dolgo. 

S prvim dnem "hribovskega" dopusta smo bili nadvse zadovoljni, v upanju, da bo drugi še boljši, smo ob potrkavanju dežnih kapelj na streho hišice, utrujeni zaspali.