V Dolomitih sva bila z Lidijo že junija letos, ko smo se s sodelavci odpravili na pohod k turkiznemu jezeru Sorapis. Ker pa se oko lepot nikoli ne naveliča, sva že takrat sklenila, da se v Dolomite vrneva prav kmalu.
Iz Bovca v Dolomite je kar dolga pot, okoli 4 ure vožnje, zato sva sklenila, da greva za tri dni in si ogledava jezero Braies ter se podava na pot okoli veličastnih vrhov, svetovno znanih kot Tre Cime di Lavaredo.
Okoli osmih sva se iz Bovca, preko Italije in Avstrije odpeljala do mesteca Dobiacco (Toblach), od koder naju je ločilo še nekaj manj kot 10 kilometrov vožnje do jezera Braies. Kljub temu, da smo bili že sredi septembra je bila gneča nepopisna in srečo sva imela, da sva našla parkirno mesto na sicer plačljivem parkirišču. Parkirala sva na spodnjem parkirišču, ki je sicer najbolj oddaljeno od samega jezera in za celodnevno parkirnino odštela 6 EUR. S parkirišča sva se po označeni poti odpravila k jezeru, ki leži na nadmorski višini 1496 m in je eno največjih in najglobljih naravnih jezer v Dolomitih. Nad jezerom se dviga mogočna gora Croda del Becco, z nadmorsko višino 2810 m, okoli jezera pa vodi lepo urejena in označena sprehajalna pot, ki je dolga okoli 4 km. Jezero, ki je najbolj poznano po tem, da je bilo tu glavno prizorišče serije Gorski čuvaj spada tudi pod Unscovo svetovno dediščino. Jezero je tudi izhodiščna točka pohodniške poti v Dolomitih, Alta Via1 oziroma "La Classica", ki je dolga okoli 150 km.
Ko sva prišla do jezera sva najprej uzrla velik hotel Pragser Wildsee, ki je bil odprt že davnega leta 1899 in deluje vse do danes. Od hotela sva se usmerila levo na sprehajalno pot, po kateri sva se sprehodila okoli jezera, po katerem so pluli številni leseni čolni. Za enourni najem čolna je bilo ob najinem obisku potrebno odšteti 35 EUR, za polurni pa 25 EUR. Drag špas, ni kaj. Po dobri uri hoje sva prispela do kapelice, ki se nahaja v bližini hotela. Kapelica, ki je danes v lasti hotela Pragser Wildsee, ima osupljivo zgodovino. V času II. svetovne vojne jo je nemški poveljnik SS izbral za lokacijo, kjer so nekateri zaporniki iz koncentracijskega taborišča Dachau, dočakali svobodo. Zaporniki so bili resnično osvobojeni, o čemer priča spominska plošča pri kapelici. Po ogledu zunanjosti kapelice (vrata, ki vodijo v notranjost so bila žal zaklenjena), sva krožno pot okoli jezera sklenila. V bližnjem lokalu sem si kupil še kapučin (Lidija kave sploh ne pije😀), nato pa sva se počasi vrnila do avtomobila.
Od jezera sva se odpeljala v Carbonin, v bližini Dobiacca, kjer sva imela v Vilaggio Turistico Ploner rezerviran apartma oziroma studio. Po namestitvi, sva si privoščila malce plavanje v pokritem bazenu, nato pa sva se odpeljala še v Misurino, kjer sva nakupila nekaj stvari za večerjo. Po večerji, ko se je dan že počasi prevešal v noč sva se udobno zleknila na raztegnjen kavč in kaj kmalu zaspala.
Naslednje jutro je bil pogled skozi okno dokaj klavrn, saj so bili vrhovi zaviti v meglo, po nebu pa so se podili temni oblaki. Nekaj megle in oblakov naju že ne bo odvrnilo od načrtovanega pohoda okoli Treh Vrhov (Tre Cime di Lavaredo)⛰⛰⛰ sva si rekla in se odpeljala do parkirišča pri cestninski postaji Mizurina (1851 m.n.m.), kjer sva parkirala. Cestnina za 5 km panoramske ceste Tre Cime di Lavaredo namreč znaša 30 EUR za avtomobil.
Hitro sva se preobula, si oprtala nahrbtnika ter se po označeni planinski poti odpravila proti koči Auronzo, ki stoji na južni strani Treh Cim, na nadmorski višini 2320 m. Sprva naju je pot vodila skozi macesnov gozd🌲🌲, višje pa se je gozd redčil in razgledi na okoliške vrhove in skalne stolpe so bili kljub megli in oblakom vse lepši. Po dobri uri hoje sva prispela do koče Auronzo🏠, kjer je bilo kljub slabemu vremenu zelo živahno. Ker razgleda v dolino zaradi megle ni bilo sva se podala na pot štev. 101, ki naju je mimo kapelice in koče Lavaredo🏠 pripeljala na sedlo Forcella Lavaredo, na nadmorski višini 2454 m, od koder sva prvič uzrla veličastno severno podobo Treh Cim. Med potjo so se oblaki pričeli trgati, pa tudi megla se je nekoliko razkadila, sem ter tja pa je sramežljivo pomežiknilo tudi sonce🌞. Kljub temu, da so bili vrhovi še vedno nekoliko oviti v meglo, sva si v množici obiskovalcev poiskala svoj kotiček, kjer sva pomalicala in občudovala tri skalne stolpe oziroma tri sestre Dolomitov. Po krajšem počitku sva nadaljevala s potjo proti koči Antonio Locatelli🏠, na nadmorski višini 2405 m, od koder je pogled na severno stran Treh Cim najlepši. Pri koči sva si ponovno privoščila nekaj minut za občudovanje Treh Cim in sosednje 2744 m visoke gore Monte Paterno, ki je prepredena z rovi in kavernami iz I. svetovne vojne. Med tem, ko je Lidija nekoliko raziskovali vzhodni greben Monte Paterna, sem sam raziskoval okolico jezer Laghi dei Piani. Od koče A. Locatelli sva midva nadaljevala krožno pot, saj sva želela Tre Cime videti in doživeti prav z vseh strani. Po poti štev. 105 sva se najprej strmo spustila na dno travnate kotline, nato pa ponovno strmo povzpela na sedlo Forcella del Col di Mezzo. S sedla naju je pot vodila še mimo simpatične koče Langalm, ki stoji na nadmorski višini 2283 m, v bližini katere so tudi tri manjša jezerca. Od koče Langalm🏠, do koče Auronzo sva potrebovala še okoli 45 minut zmerne hoje in krog okoli Treh Cim je bil sklenjen. Sprva sva se na izhodišče nameravala vrniti peš, po planinski poti, a sva zaradi goste megle, načrt spremenila in se do cestninske postaje vrnila z avtobusom. Cena vozovnice na osebo je znašala 4 EUR, kar je v primerjavi s cestnino dokaj ugodno. Za pot okoli Treh Cim sva od cestninske postaje porabila okoli 5 ur in pol, prehodila sva slabih 15 kilometrov, ter opravila z nekaj več kot 1000 višinskimi metri vzponov. Kljub bolj kilavemu vremenu sva na poti uživala in se polna lepih vtisov odpeljala v apartma, kjer sva si najprej privoščila sprostitev v bazenu.
Po plavanju sva se odpeljala v Misurino, kjer sva si v piceriji Edelweiss privoščila zelo okusno pico🍕, saj drugega pa tako ali tako niso imeli v ponudbi😀😀. Ko sva se najedla sva nakupila le še nekaj spominkov, nato pa sva se vrnila v apartma, kjer sva prenočila in se naslednje jutro odpeljala domov v Bovec.
Zagotovo se v Dolomite še vrneva...👍👍👍
