Prejšnje dni je bilo vreme milo rečeno za en "drek"! Po nižinah ga je lilo, v višjih plasteh ozračja pa se je toliko ohladilo, da je najvišje vrhove malo "pocukralo".
Nedeljsko jutro je bilo po dolgem času končno spet jasno, zato sva se z Lidijo odločila, da si malo pretegneva noge. Ker pa časa ni bilo na pretek, sva jo ubrala pod Prisojnik, z mislijo, do kjer prideva, pa prideva. Hitro sva se odpeljala na Vršič, kjer je bilo kljub delovnim zaporam zaradi izgradnje parkirišč, prostora za parkiranje več kot dovolj. Je bilo videti, da je letošnja turistična sezona v zadnjih izdihljajih, saj razen nekaj klenih motoristov, ki so vztrajali kljub ne prav visokim temperaturam in nekaj "polžkov" s tujimi registrskimi tablici, drugih "jurišnikov" na Vršič, kljub nedelji ni bilo.
Kot sem že omenil je bilo kar hladno, pa še zoprno je pihalo, kar pa na Vršiču ni nič nenavadnega. Da se ogrejeva sva kar hitro vzela pot pod noge in se odpravila proti Tičarjevemu domu, ki pa je bil že zaprt. Pred vrati doma se je s telefoni v rokah orientirala skupina tujcev, ki pa na prvi pogled niso dajali ravno vtisa, da vedo kam gredo oziroma bi sploh radi šli. Prijazno sva jih pozdravila, saj se v hribih, seveda pa tudi drugod pozdravlja, nato pa nadaljevala proti 1750 m visoki Sovni glavi. Ker je Sovna glava lep razglednik, sva si vzela nekaj minut za uživanje v lepem razgledu na mogočni Prisojnik, na greben Mojstrovk ter na dolino Trente. Ker so naju od vseh teh lepot pričele že nekoliko boleti oči, sva se z vrha spustila do naslednjega razpotja, kjer sva zavila rahlo desno in se pričela zložno vzpenjati preko ogromnega melišča na zahodni strani Prisojnika. Vse do razpotja, kjer se levo odcepi Grebenska pot na Prisojnik sva hodila v senci, od razcepa naprej pa naju je spremljalo sonce in prijetna temperatura. Ko sva prispela do naslednjega razpotja, sva nadaljevala po Slovenski poti na Prisojnik, a ne prav dolgo, saj so bile mokre skale ponekod pomrznjene in posledično nevarne za zdrs. Ker bi rada še kar nekaj časa zahajala v gore sva se odločila, da se za danes najin pohod tu konča, zato sva se raje vrnila v bližino zadnjega razpotja in si na toplem jesenskem soncu poiskala kotiček s čarobnim razgledom na Razor in Planjo. Med prigrizkom, na meniju so bili oreščki in čokoladica Teta Frida je iz smeri Vršiča prišel par iz Podkorna, s katerim sva se zapletla v daljši pogovor in skorajda pozabila, da se morava vrniti še na Vršič.
Ob sestopu na Vršič je Lidija obnovila še svoje alpinistične vrline, nato pa sva se vrnila k avtomobilu in se odpeljala domov.
Kljub temu, da je bil to bolj sprehod, kot pa neka resna gorniška tura, sva imela lepo dopoldne, popoldan pa se je tako ali tako spet "uscalo".😊😊😊😊😊
Ni komentarjev:
Objavite komentar