Iz Lepene na Krn - 2244 m

Ljudje smo pač taki, da nam včasih ustrezajo zgolj ležerni sprehodi, spet drugič pa dolge in naporne ture. Ena takih je zagotovo tudi ta, ki sva jo z Lidijo opravila tokrat.

Ob 06.30 uri sva se od Doma Klementa Juga v Lepeni odpravila proti Krnskemu jezeru. To, da je pot do postaje tovorne žičnice, monotona in malo da ne dolgočasna ni potrebno prav na dolgo in široko razpredati. Dobra stran pa je, da pot vseskozi poteka po gozdu, če pa pohodnika hladi še rahel vetrič, kot je naju, potem je monotonost poti skorajda pozabljena. Ob prihodu k Planinskemu domu pri Krnskih jezerih je bilo že kar živahno, saj je lepo število pohodnikov tam prenočilo. Ko  sva se oskrbela za vodo sva pot nadaljevala do Krnskega jezera ter naprej proti Krnski škrbini. Med potjo sva si nad Planino na Polju, med škrapljami poiskala senčen kotiček, kjer sva pomalicala ter uživala v krasnem razgledu. Ko sva prispela na Krnsko škrbino sva ugotovila, da je na južni strani gosta megla in nizka oblačnost tako, da z razgledi v to smer ni bilo nič. Sledil je vzpon na vrh Krna, kjer je bilo ogromno pohodnikov, zato sva na hitro posnela nekaj fotografij in sestopila do Gomiščkovega zavetišča, kjer je bila gneča nekoliko znosnejša. 

Po krajšem počitku in klepetu z markacistoma PD Tolmin sva se odpravila nazaj proti Krnski škrbini ter po severni poti, pod Batognico do Praga, kjer sva zavila v dolino Lužnica. Gosta megla naju je spremljala dobršen del poti, le nad jezerom v Lužnici se je megla toliko razkadila, da se je jezerce sramežljivo pokazalo, a se je že nekaj trenutkov za tem spet skrilo v gosti megli. Ker z razgledom ni bilo nič sva pot nadaljevala do planine Leskovca in naprej proti planini Kuhinja, kjer sva dobrih osem ur trajajočo in skoraj dvaindvajset kilometrov dolgo turo zaključila. 

Na planini Kuhinja sva si privoščila odličen ješprenj s klobaso, nato pa sva se odpeljala domov.

Bila je krasna a dokaj naporna tura.