Tokrat sva se z Lidijo podala na pohod iz Breginja do Črnega potoka (Rio Nero) in Belega potoka (Rio Bianco), ki ga nekateri imenujejo kar izvir Nadiže. Oba potoka sta hudourniškega značaja, ko pa se združita se preimenujeta v reko Nadižo.
Z avtomobilom sva se odpeljala le do konca asfaltne ceste v Breginju, kjer sva na primernem mestu parkirala. Najprej naju je široka makadamska cesta vodila ob potoku Bela, kjer se nahaja tudi obnovljena Patrinova žaga, vse do prvega razpotje, kjer sva se usmerila desno in sledila planinskim oznakam za Stol in Muzec. Že po nekaj metrih nadaljnje hoje, sva zavila levo na peš pot, ki se je pričela zmerno, višje pa kar strmo vzpenjati skozi bukov gozd. V poletnih mesecih je tukaj prav prijetno, ob poti pa se nahaja tudi izvir s pitno vodo imenovan Čadonov studenček. Po okoli štiridesetih minutah hoje od izhodišča, sva prišla na sedlo, kjer se desno odcepi pot na Muzec, midva pa sva nadaljevala čez greben do makadamske ceste, ki pripelje iz Breginja in služi tudi kot krožna kolesarska pot. V bližini sva si najprej ogledala manjši slap z zanimivim imenom Mnanu paradiž, nato pa skozi slikovite "Plazi" pot nadaljevala k izviru Črnega potoka (Rio Nero), ki teče po državni meji med R. Slovenijo in R. Italijo. Po prečkanju državne meje sva se po stezi odpravila proti vasi Brezje (Montemaggiore), oziroma do izvira Belega potoka (Rio Bianco), od koder je do vasi Brezje še okoli pol ure hoje. Midva do vasi nisva šla, raje sva si ogledala lep dvojni slap Belega potoka (Rio Bianco), ki pada v zelen tolmunček in si privoščila malico. Po malici sem si vzel še nekaj minut časa za blagodejno "namakanje" nog v ledeno mrzli vodi, nato pa sva se po isti poti vrnila nazaj v Breginj.
Za pot v obe smeri, ki je dolga okoli 10 km, s kar nekaj vzponi in spusti, sva potrebovala okoli 4,5 ure s postanki vred.
Lepa razgibana pot, ki se jo splača prehoditi, po kakšnem obilnejšem deževju.
