Iz Breginja do Črnega potoka (Rio Nero) in Belega potoka (Rio Bianco)

Tokrat sva se z Lidijo podala na pohod iz Breginja do Črnega potoka (Rio Nero) in Belega potoka (Rio Bianco), ki ga nekateri imenujejo kar izvir Nadiže. Oba potoka sta hudourniškega značaja, ko pa se združita se preimenujeta v reko Nadižo. 

Z avtomobilom sva se odpeljala le do konca asfaltne ceste v Breginju, kjer sva na primernem mestu parkirala. Najprej naju je široka makadamska cesta vodila ob potoku Bela, kjer se nahaja tudi obnovljena Patrinova žaga, vse do prvega razpotje, kjer sva se usmerila desno in sledila planinskim oznakam za Stol in Muzec. Že po nekaj metrih nadaljnje hoje, sva zavila levo na peš pot, ki se je pričela zmerno, višje pa kar strmo vzpenjati skozi bukov gozd. V poletnih mesecih je tukaj prav prijetno, ob poti pa se nahaja tudi izvir s pitno vodo imenovan Čadonov studenček. Po okoli štiridesetih minutah hoje od izhodišča, sva prišla na sedlo, kjer se desno odcepi pot na Muzec, midva pa sva nadaljevala čez greben do makadamske ceste, ki pripelje iz Breginja in služi tudi kot krožna kolesarska pot. V bližini sva si najprej ogledala manjši slap z zanimivim imenom Mnanu paradiž, nato pa skozi slikovite "Plazi" pot nadaljevala k izviru Črnega potoka (Rio Nero), ki teče po državni meji med R. Slovenijo in R. Italijo. Po prečkanju državne meje sva se po stezi odpravila proti vasi Brezje (Montemaggiore), oziroma do izvira Belega potoka (Rio Bianco), od koder je do vasi Brezje še okoli pol ure hoje. Midva do vasi nisva šla, raje sva si ogledala lep dvojni slap Belega potoka (Rio Bianco), ki pada v zelen tolmunček in si privoščila malico. Po malici sem si vzel še nekaj minut časa za blagodejno "namakanje" nog v ledeno mrzli vodi, nato pa sva se po isti poti vrnila nazaj v Breginj.   

Za pot v obe smeri, ki je dolga okoli 10 km, s kar nekaj vzponi in spusti, sva potrebovala okoli 4,5 ure s postanki vred. 

Lepa razgibana pot, ki se jo splača prehoditi, po kakšnem obilnejšem deževju. 

       

Planina Ravna in kapela Zita - 1515 m

Po nedavnih, za konec januarja, milo rečeno nenavadnih nevihtah, s sodro, močnimi sunki vetra ter naliv, se je naredil čudovit zimski dan. 

Da pa dan ne bi šel v nič, sva se z Lidijo odpravila na eno lepo zimsko turo do Planine Ravna / Malga Rauna, ki se nahaja med Kanalsko dolino in dolino Zajzera v Italiji. Do izhodišča v Ovčji vasi / Valbruni sva se pripeljala preko nekdanjega mejnega prehoda Predel in Trbiža. V Ovčji vasi, sva v križišču, kjer se priključi cesta iz vasi Ukve / Ugovizza zavila levo proti dolini Zajzera, po par 100 metrih nadaljnje vožnje pa sva že opazila oznako za kapelo Zita. Avto sva parkirala nekoliko nižje ob cesti, saj je bilo  večje makadamsko parkirišče v celoti poledenelo. Na izhodišču je postavljena tudi informativna tabla, ki obiskovalce vabi na ogled Tematskega parka I. svetovne vojne Abschnitt Zajzera / Saisera. V muzeju na prostem si je moč ogledati rove, kaverne, bivališča, pokopališče in še in še, ki jih je na dveh obrambnih linijah zgradila avstro-ogrska vojska in bi služile kot zaščita pred morebitnimi italijanskim napadom iz doline Dunja. Obiskovalec lahko izbira med tremi krožnimi potmi, različnih težavnosti, ki jih lahko prehodi vsako posebej ali pa poveže v eno skupno, krožno pot. Pa imam idejo za naslednji izlet😉😉😉. 

Ko sva se brez akrobatskih vložkov nekako prebila preko poledenelega parkirišča, sva se usmerila na gozdno cesto, oziroma na označeno pot - CAI 607. Po mestoma dokaj strmi cesti, ki je bila višje na nekaterih odsekih popolnoma poledenela, sva po slabi uri hoje prispela do mesta, kjer sva na drevesu uzrla markacije, ki so naju usmerile na strmo pešpot. Ker je trud ponavadi tudi nagrajen, sva bila tudi midva za "kolenogriz" nagrajena, saj sva se iz oči v oči srečala z gamsom, ki naju je čakal sredi poti. Ko sva se mu približala le na nekaj korakov, se je s poti sicer umaknil za bližnje drevo ter od tam nezaupljivo pogledoval proti nama. Ko je le dojel, da mu nič nočeva, se je ležerno sprehodil do bližnje hudourniške grape, od tam pa bog ve kam. Po dobrem polurnem strmem vzponu sva ponovno prišla na gozdno cesto, ki naju je v nekaj minutah pripeljala do roba planine. Sledil je le še kratek strm vzpon, nekoliko začinjen z vdiranjem snega do kolen in čez in že sva bila na Planini Ravna, ki se nahaja na nadmorski višini 1515 metrov. 

Kljub vdiranju snega čez kolena sva s planine trmasto zagrizla v klanec in naredila gaz do kapele Zita ter na bližnji razgledni vrh, kjer se nahaja klopca in okrogla kovinska panoramska plošča, na kateri so v krogu vklesane smeri pogleda z imeni vrhov. Ko sva se naužila razgleda na Sv. Višarje (Monte Lussari) s Kamnitim lovcem (Cima del Cacciatore), pa na Ojstrnik (Osternig), Kovk (Monte Cocco), Lepi Vršič (Cima Bella) in še bil lahko našteval, sva se vrnila na Planino Ravna, kjer se nahaja tudi bivak z dvema ležiščema, ki pa je bil žal zaklenjen. Na planini sva si na toplem sončku privoščila nekoliko daljši počitek in prigrizek, malo pa sva pokramljala tudi s tremi nekoliko starejšimi gospodi - Italijani, ki sva jih med vzponom prehitela. 

Na izhodišče v Ovčjo vas sva se vrnila kar po gozdni cesti, saj je bila strma pešpot, po kateri sva se vzpenjala zaradi dokaj visokih temperatur in posledično taljenja snega močno spolzka in nevarna za zdrs. 

Na tej lepi turci na Planino Ravna in do kapele Zita, sva v dobri uri in pol premagala nekaj več kot 700 višinskih metrov, tehnično nezahtevnega vzpona.  

Lep izlet, še posebej v zimskem času, ko je pokrajina prekrita s snegom. 

Info tabla, ki vabi v Tematski park I. sv. vojne

Smerne table na izhodišču v Ovčji vasi

"Kolenogriz" ne popušča...

Srečanje z gamsom

Eden lepših delov poti, pa ne zaradi možakarja oblečenega v modro😁😁😁

Utrinek s poti

Razgled s poti na Planino Ravna

Na Planini Ravna

Proti kapeli Zita

Kapela Zita

Razgled z razgledišča

Pogled na Planino Ravna, v ozadju Sv. Višarje s Kamnitim lovcem

Pogled proti kapeli Zita z razgledišča

Pogled na Planino Ravna in v dolino 

Razgled proti Kovku, Lepemu Vršiču...

Lepota na kvadrat😂😂

Sneg se je vdiral do kolen in čez

  

    

 

Naravno okno Skozno - 671 m

Ker sva imela z Lidijo v Vipavski dolini opravke, sva se odločila, da storiva nekaj koristnega tudi zase, zato sva se povzpela do naravnega okna Skozno, ki se nahaja na Južnih obronkih Trnovskega gozda. 

Vzpon sva pričela pri pokopališču v vasi Šmihel pri Novi Gorici, do koder sva se pripeljala po ozki vzpenjajoči se cesti. Kmalu za tem, ko sva na dokaj velikem parkirišču ob pokopališču parkirala in se pričela pripravljati na vzpon, se nama je pridružil črn kosmatinec z rdečo ovratnico. 

Ker se je kuža odločil, da bo šel z nama, smo jo nato skupaj mahnili na pot. Sprva smo se vzpenjali po širokem kolovozu, nad vodnim zbiralnikom pa smo zavili levo na gozdno pot, ki nas je po slabih desetih minutah hoje pripeljala do steze, po kateri smo se pričeli dokaj strmo vzpenjati proti vrhu grebena.    

Ko smo "prisopihali" do vrha grebena, smo se za nekaj minut ustavili pri klopci, od koder je lep razgled na Lijaško polje in proti Novi Gorici.

  

Od klopce smo mi nadaljevali desno proti naravnemu oknu Skozno, v kolikor pa bi šli levo, pa bi nas pot pripeljala na vzletišče jadralnih padalcev pod vasjo Trnovo. Po nekaj minutah hoje, smo že uzrli veliko naravno okno, pa tudi strmo stezo, po kateri smo se nato spustili vse do okna. Če me spomin ne vara, je na dveh ali treh najbolj strmih mestih v pomoč tudi jeklenica. Pred ogledom kaverne iz časa I. svetovne vojne smo se vpisali še v vpisno knjigo ter v planinski dnevnik odtisnili žig. 

Ob zaključku ogleda naravnega okna Skozno, pa smo se povzpeli še na naravni most od koder se lepo vidi del Vipavske doline, pa tudi Jadransko morje.

Pred sestopom smo na bližnjem prostoru za počitek, ki je lepo opremljen z mizo in klopmi še nekaj prigriznili, se malo poigrali z novim štirinožnim prijateljem, nato pa smo se odpravili nazaj na izhodišče v Šmihel.

Opravili smo krožno pot in sicer smo od naravnega okna najprej sledili poti, ki vodi do vasi Trpinovšče, tik pred vasjo pa smo zavili desno in sledili oznakam za Vitovlje in Šmihel. 

Ob prihodu na parkirišče pri pokopališču v Šmihelu najinega kosmatega spremljevalca že ni bilo več. Kot je kazalo si je takoj ob povratku na izhodišče, že našel novo družbo za vnovičen vzpon 😊😊😊😊.