Pohod po Vertovčevih poteh 2024

Letos sva se z Lidijo prvič udeležila pohoda Po Vertovčevih poteh, ki je najbolj množičen organiziran pohod v Vipavski dolini. 

Tradicionalni pohod po Vipavskih gričih nas popelje skozi vasi, kjer je živel in služboval Matija Vertovec, duhovnik, strokovni pisec in učitelj vipavskih vinogradnikov (vir: spletna stran vipavskadolina.si). 

Že zgodaj zjutraj sva se iz Bovca odpeljala do vasice Ustje, kjer se pri mogočnem hrastu pohod prične, pa tudi zaključi. Jutro je bilo kar hladno, zato se je pred pričetkom pohoda, vroč čaj še kako prilegel. Po čaju pa sva vzela pot pod noge in se podala na okoli 18 kilometrov dolgo krožno pot. Pot naju je vodila do vasice Dolenje in naprej do cerkvice Sv. Marjete, kjer so pohodnike, s čajem, kavo, sladkimi in slanimi prigrizki, pričakali gostoljubni domačini. Od cerkvic sva nadaljevala do vasi Planina, kjer je ob kavici in čaju sledil krajši počitek. V nadaljevanju poti sva prispela do manjšega jezerca, kjer sva se okrepčala s pečenim kostanjem, ki nama je dal še kako potrebno energijo za vzpon na 422 metrov visok Ostri vrh😉. Z vrha sva se po zelo strmi stezici spustila nazaj na pot, ki naju je pripeljala na Vertovčevo domačijo na Jakulinih. Po ogledu domačije sva nadaljevala do Šmarji, kjer smo se na športnem igrišču, pohodniki lahko okrepčali s toplim obrokom. Ker prav grozno lačna nisva bila sva se raje odpravila do spominske sobe Matije Vertovca, kjer je pohodnike razveseljeval Tamburaški orkester Danica iz Dobravelj. Naslednji nekoliko daljši postanek sva si privoščila v vasici Vrtovče, kjer sva se "podprla" z ocvrtimi kruhovimi šnitami. Sledil je še spust skozi zaselka Tevče in Uhanje, kjer sva se posladkala s kokosovo potico in odličnimi kolački z vanilijevo kremo. Do zaključka pohoda naju je ločil le še sprehod ob reki Vipavi do vasi Ustje, od tam pa do hrasta pred vasjo, kjer je pohodnike pričakala bogato obložena kmečka tržnica. 

Da se domov ne bi vrnila praznih rok, sva se na tržnici oskrbela z domačo salamo in zabojčkom slastnega kakija. 

V čudovitem vremenu se je po oceni organizatorja, letošnjega pohoda udeležilo rekordno število pohodnikov, bilo naj bi nas kar 9000. 

Zagotovo prideva še kdaj...

Čudovit sončni zahod, Na gradu (Kolovrat) - 1115 m

Ker so dnevi že kratki, sva z Lidijo popoldan hitro "skočila" na Kolovrat. 

Po krajšem sprehodu do vrha Na gradu, sva kljub mrazu pričakala čudovit sončni zahod. 

Juliana Trail, 4. etapa od Begunj na Gorenjskem do Bleda

Danes sem nadaljeval s hojo po daljinski pohodniški poti Juliana Trail in sicer sem se podal na 4. etapo, ki povezuje Begunje na Gorenjskem in Bled. 

Kljub temu, da se etapa začne pri Muzeju Avsenik v Begunjah, sem s hojo pričel v Lescah, kamor sem prispel že dan prej in tam tudi prenočil. Razlog pa je sila preprost, bolj klavrne avtobusne povezave med Jesenicami in Begunjami. Po zajtrku v hostlu, sem okoli osmih zjutraj vzel pot pod noge in jo čez polja in travnike mahnil v Begunje. Ker sem resnično velik "kavoljubec" sem si pred nadaljevanjem poti privoščil še kavico, potem pa veselo naprej. Ko sem zapuščal Begunje, me je pozdravil prijazen muc, ki se je kar nekaj časa smukal okoli mene, naposled pa le ugotovil, da res ne more z menoj. 

Nadaljevanje poti skozi Dvorsko vas, Gorico in Vrbnje je bil zaradi tako goste megle, da bi jo lahko rezal, kot bi rekel Palček Smuk milo rečeno en velik dolgčas. Ob prihodu v Radovljico pa se je megla skorajda razkadila in pozdravilo me je sonce. Ker pa prazen žakelj ne stoji pokonci, kot pravi star slovenski pregovor, sem se v eni od trgovin oskrbel z malico, nato pa sem se sprehodil skozi Radovljico, imenovano tudi Linhartovo mesto. Tu se je namreč rodil slovenski dramatik, zgodovinar in šolnik, Anton Tomaž Linhart. Na koncu Linhartovega trga, sem se ustavil na razgledni točki, od koder je lep pogled na reko Savo in na Julijske Alpe z očakom Triglavom na čelu. Tu sem tudi pomalical in v planinski dnevnik odtisnil žig JT.   

Če sem od Begunj do Radovljice hodil pretežno po asfaltu, je bila pot ob Savi do Kampa Šobec, za stopala pravi balzam. Po ogledu mokrišča, sem se sprehodil skozi kamp, kjer so se izvajala obširna vzdrževalna in obnovitvena dela, vse do mostu čez Savo. Po prečkanju mostu, sem zavil desno in jo mahnil proti naselju Koritno, od tam pa na Bled. 

Zaključek moje poti pa ni bila Festivalna dvorana Bled, temveč železniška postaja, kjer sem sedel na vlak in se odpeljal do železniške postaje Most na Soči. 

Tako, ostali sta mi samo še dve etapi in krog okoli Julijskih Alp bo sklenjen.