Stol - 1673 m

Za moj rojstni dan, smo jo z Lidijo in našo psičko Elly mahnili na Stol.

Do izhodišča pri lovski koči LD Bovec, ki se nahaja pod planino Božca, smo se od nekdanjega mejnega prehoda Učja, pripeljali po vzorno popravljeni gozdni cesti.  Od koče smo se po gozdni cesti najprej sprehodili do planine Božca, od tam pa po označeni planinski poti na vrh Stola.

Kljub nekoliko bolj oblačnemu vremenu je bilo zaradi temperaturnega obrata, za sredino decembra izredno toplo, saj je na vrhu temperatura zagotovo presegla deset stopinj nad ničlo. Če ne bi pihalo, bi bilo za kratke rokave, tako pa sem bil jaz v jopici, Lidija in Elly pa v bundi. Vsak se pač obleče tako, da mu je prijetno toplo in udobno.  

Kot se za rojstno dnevno slavje spodobi smo se na vrhu posladkali tudi s torto (mini kolačem "panettonom") in nazdravili s toplim čajem. Žal zaradi vetra, svečka ni torti ni hotela goreti, kljub temu pa sem si nekaj zaželel, v upanju, da se bo želja tudi uresničila.

Po zaključku praznovanja smo se po poti vzpona vrnili do avtomobila in se odpeljali domov v Bovec.

Resnično lep rojstno dnevni izlet sta mi punci pripravili!

Rašica (Vrh Staneta Kosca) - 641 m

Če je le možno, se z Lidijo rada povzpneva na kakšno goro, hrib ali pa zgolj vzpetino, posebno še, če tam sploh še nisva bila.  

Tokrat sva se na poti v Ljubljano povzpela na Rašico (Vrh Staneta Kosca), ki se z nadmorsko višino 641 m nahaja v osrčju Polhograjskega hribovja.

Za izhodišče sva izbrala parkirišče pri smučarskemu društvu Strahovica v Selu pri Vodicah, od koder sva se po grebenski poti podala na vrh. Razen nekaj izredno blatnih  odsekov se nama sama pot ni zdela nič posebnega, saj naju je ves čas vodila skozi gozd in ni nudila nobenega razgleda. Ob prihodu na vrh sva se povzpela še na 17 metrov visok razgledni stolp, od koder je bil lep razgled na osrednjo Slovenijo ter na sosednjo Šmarno goro, pa tudi Kamniško Savinjske Alpe so se prav lepo videle.  

Ker je na vrh stolpa prihajalo vse več pohodnikov sva se jim raje umaknila in se odpravila do bližnjega planinskega doma, kjer sva pojedla kosilo, nato pa sva se kar po cesti vrnila nazaj na izhodišče. Med potjo se je Lidija spoprijateljila še z majhnim psičkom, ki ji je bil tako všeč, da se je z njim celo fotografirala.

Za noge pretegnit je bilo prav super.

       

Pohod po Vertovčevih poteh 2024

Letos sva se z Lidijo prvič udeležila pohoda Po Vertovčevih poteh, ki je najbolj množičen organiziran pohod v Vipavski dolini. 

Tradicionalni pohod po Vipavskih gričih nas popelje skozi vasi, kjer je živel in služboval Matija Vertovec, duhovnik, strokovni pisec in učitelj vipavskih vinogradnikov (vir: spletna stran vipavskadolina.si). 

Že zgodaj zjutraj sva se iz Bovca odpeljala do vasice Ustje, kjer se pri mogočnem hrastu pohod prične, pa tudi zaključi. Jutro je bilo kar hladno, zato se je pred pričetkom pohoda, vroč čaj še kako prilegel. Po čaju pa sva vzela pot pod noge in se podala na okoli 18 kilometrov dolgo krožno pot. Pot naju je vodila do vasice Dolenje in naprej do cerkvice Sv. Marjete, kjer so pohodnike, s čajem, kavo, sladkimi in slanimi prigrizki, pričakali gostoljubni domačini. Od cerkvic sva nadaljevala do vasi Planina, kjer je ob kavici in čaju sledil krajši počitek. V nadaljevanju poti sva prispela do manjšega jezerca, kjer sva se okrepčala s pečenim kostanjem, ki nama je dal še kako potrebno energijo za vzpon na 422 metrov visok Ostri vrh😉. Z vrha sva se po zelo strmi stezici spustila nazaj na pot, ki naju je pripeljala na Vertovčevo domačijo na Jakulinih. Po ogledu domačije sva nadaljevala do Šmarji, kjer smo se na športnem igrišču, pohodniki lahko okrepčali s toplim obrokom. Ker prav grozno lačna nisva bila sva se raje odpravila do spominske sobe Matije Vertovca, kjer je pohodnike razveseljeval Tamburaški orkester Danica iz Dobravelj. Naslednji nekoliko daljši postanek sva si privoščila v vasici Vrtovče, kjer sva se "podprla" z ocvrtimi kruhovimi šnitami. Sledil je še spust skozi zaselka Tevče in Uhanje, kjer sva se posladkala s kokosovo potico in odličnimi kolački z vanilijevo kremo. Do zaključka pohoda naju je ločil le še sprehod ob reki Vipavi do vasi Ustje, od tam pa do hrasta pred vasjo, kjer je pohodnike pričakala bogato obložena kmečka tržnica. 

Da se domov ne bi vrnila praznih rok, sva se na tržnici oskrbela z domačo salamo in zabojčkom slastnega kakija. 

V čudovitem vremenu se je po oceni organizatorja, letošnjega pohoda udeležilo rekordno število pohodnikov, bilo naj bi nas kar 9000. 

Zagotovo prideva še kdaj...