Za dva dni sva jo z Lidijo mahnila na otok Krk, točneje v Jurandvor, majhno vasico, ki se nahaja tik pred turistično oblegano Baško. Navsezadnje nama drugega niti ni preostalo, saj v Baški nisva našla nobenega prostega apartmaja ali pa sobe.
V majhen apartma, za najine potrebe več kot dovolj prostoren, sva prispela šele v večernih urah, saj morajo nekateri še vedno hoditi v službo😁. Po nastanitvi sva se odpravila v bližnjo trgovino po nakupih. Kupila sva nekaj hrane za večerjo in zajtrk ter zadostno količino vode in pijače z elektroliti, saj sva vedela, da na turi vode ne bo.
Naslednje jutro sva vstala zgodaj in hitro pozajtrkovala ter se odpeljala do sicer plačljivega parkirišča, le nekaj minut hoje stran od Kampa Bunculuka, kjer sva parkirala. Pri kampu se namreč prične označena pohodniška pot, ki vodi v Velo in Malo Luko in v kanjon Vrženica. Prvih nekaj minut sva hodila po gozdni poti, ki obide kamp, a kaj kmalu sva se pričela vzpenjati po dobro označeni stezi, ki je lepo speljana po dokaj strmem, skalnatem pobočju. Bolj kot sva se vzpenjala, lepši so bili razgledi na cerkev Sv. Ivana, na morje ter na sosednje otoke. a tudi sonce je kljub dokaj zgodnji uri, že kar dobro pripekalo. Še sreča, da je bilo zjutraj ozračje bolj "mrčasto" med prevaloma Lubinin (180 mnm) in Rebica (311 mnm), pa je tudi kar pošteno "vleklo" tako, da ni bilo prehudo. Po okoli uri in pol hoje sva uzrla najin cilj, Velo in Malo Luko, do cilja pa naju je čakal zgolj še spust po strmem skalnatem pobočju. Kjer se je dalo sva pot nekoliko skrajšala s hitrim sestopom po meliščih, vendar tistim, ki tega niste vajeni to odsvetujeva. Slabi dve uri sva potrebovala da sva prišla na cilj v Velo Luko, kjer se nahaja tudi gostinski lokal (konoba), ki pa je bil na najino razočaranje zaprt. Zgolj midva in še eno dekle smo imeli Velo Luko dobro uro le zase, potem pa so iz Baške pričeli voziti čolni s turisti. To dobro uro samote sva izkoristila za kopanje in sprostitev ob zvokih vetra in šumenju valov.
Ker se je ura bližala pol enajsti sva se odločila, da se vrneva nazaj, saj je bilo že takrat peklensko vroče. Hoja po razbeljeni kamniti pokrajini ni bila nič kaj prijetna, vendar naju je tolažilo dejstvo, da se bova lahko prav kmalu ohladila v morju. Veliko ljudi sva srečala, ki so se šele malce pred poldnevom odpravili v Velo Luko, nekateri celo z majhnimi otroki. A vsak ve zase koliko je sposoben in ali je hoja po razbeljeni kamniti pokrajini opoldne, res primerna za mlajše otroke. Kakorkoli, upam, da so se vsi srečno vrnili nazaj v Baško, peš ali pa s čolnom.
Takoj ko sva prišla nazaj do Kampa Bunculuka sva zavila levo na plažo zaliva Bunculuka, kjer sva se dobesedno "vrgla" v morje, ki naj bi imelo tega dne osvežilnih 22°C. Ja, ja vem, da gre za nudistično plažo, pa kaj zato? Važno, da sva se ohladila, kaj ne?
Po polurnem namakanju pa sva morala na žalost k avtomobilu, saj se je najinih plačanih nekaj ur parkiranja počasi iztekalo.
Lep, a dokaj vroč izlet sva imela, ki ga je vredno ponoviti, ko bodo temperature znosnejše. Pa še kanjon Vrženica si bo takrat potrebno ogledati, tokrat sva ga žal izpustila.
Jutranji pogled s poti na vhod v pristanišče Baška 
Pot se pričenja vzpenjati po strmem skalnatem pobočju 
Razgled s poti proti cerkvi Sv. Ivana 
Razgled s poti proti morju in sosednjim otokom 
Smerokaz na prevalu Lubinin, 180 metrov nad morjem 
Mrgari, kamnite suho zidne ograde, namenjene občasnemu zbiranju in štetju drobnice, predvsem ovc
 |
| Preval Rebica 311 metrov nad morjem |
 |
| MI2 na Rebici |
 |
| Odprl se nama je pogled na Velo Luko |
 |
| Mala Luka |
 |
| Lidija kaže, da morava tja dol |
 |
| Pogled na Velo Luko s poti |
Pri sestopu po strmem skalnatem pobočju
 |
| Plaža v Veli Luki |
 |
| Na poti nazaj v Baško |
Ni komentarjev:
Objavite komentar