Pretekli dnevi so bili kar obilno namočeni, zato sva si z Lidijo, od ponedeljkovega sončnega jutra v Bovcu veliko obetala. Zgodaj zjutraj sva naložila kolesi in se odpeljala v Kozino, saj sva se odločila uresničiti že kar nekaj časa načrtovan kolesarski izlet v Trst.
Okoli devetih dopoldan je bilo v Kozino še vedno oblačno in za skorajda konec maja dokaj hladno, a nama to ni prekrižalo načrtov. Parkirala sva na parkirišču v bližini krožišča za Klanec pri Kozini in Ocizlo, kjer sva z avtomobila presedlala na kolo. Zaradi gradnje drugega tira nove železniške proge med Divačo in Koprom, je do pričetka trase stare železniške proge med Kozino in Trstom urejen obvoz. Tu sva se kar nekaj časa "lovila", saj sva v vasi Mihele spregledala znak za obvoz, ki je bil preraščen z zelenjem. Nič hujšega, sva se vsaj malo ogrela, pa tudi začetek trase sva po slabih 15-ih minutah "potepanja" gor in dol le našla.
Pa sva se podala na dobrih 20 kilometrov dolgo pot do Glavnega trga v Trstu, uradno Trg enotnosti Italije (Piazza dell'Unità d'Italia). Na pretežno makadamski poti, ki vse do Trsta poteka v rahlem spustu sva naštela 5 predorov, najdaljši z imenom Ricmanje (224 metrov) je tudi osvetljen, 6 viaduktov in 13 mostov. Zaradi dežja v preteklih dneh je bila pot na posameznih odsekih še vedno nekoliko blatna, pa tudi kakšna večja luža se je našla. Ob poti se nahajajo tudi številne še ohranjene postaje in čuvajnice, ne manjka pa niti klopi in miz za počitek in malico. Najlepši in najbolj zanimiv odsek je bil nad dolino Glinščice s pogledom proti Trstu. Bolj kot sva se bližala Trstu bolj se je jasnilo, na cilju pa naju je pričakalo sonce.
Kar nekaj časa sva posedela ob morju, v potujoči sladoredarni na pomolu, pa sva se posladkala še s sladoledom. Po dobri uri uživanja na soncu je bilo treba nazaj na izhodišče. Ker je šlo prej "dol", je moralo sedaj "gor", saj je med Trstom in Kozino potrebno opraviti kar 500 višinskih metrov vzpona. Nama sta delo nekoliko olajšala najini električni kolesi, a ne preveč, saj sva se do cilja kar konkretno preznojila. Saj to je pa tudi nekaj vredno, kaj ne?
Zaključek kolesarskega izleta sva sklenila s kosilom Kozini, od tam pa sva se odpeljala domov v Bovec.
Ni komentarjev:
Objavite komentar