Vrh Grubje/Picco di Grubia - 2240 m

Na praznik Marijinega vnebovzetja sva se tudi midva z Lidijo odločila, da se podava bližje nebu. Povzpela sva se na Vrh Grubje/Picco di Grubia, 2240 metrov visoko goro, ki se ne ponaša z ne vem kakšnim obiskom, je pa raj za ljubitelje gorskega cvetja in krasen razglednik. 

V jutranjih urah sva se preko Predela odpeljala do Nevejskega prevala /Sella Nevea, kjer sva se zaradi velike gneče dobesedno "strpala" v eno od gondolskih kabin, ki je na praznični dan pričela voziti že 10 minut prej in se odpeljala do koče Gilberti. Od koče sva pot nadaljevala na sedlo Bela peč, od koder sva nekaj minut uživala v pogledu na Montaževo skupino, nato pa nadaljevala po stari vojaški mulatjeri, ki pa so jo na moje veliko presenečenje, na najbolj kritičnih mestih nekoliko popravili in obnovili markacije. Dve leti nazaj je bila pot, na posameznih mestih že kar krepko "utrujena", nekatere markacije pa zbledele do neprepoznavnosti. Kakorkoli, pristojnim vse pohvale za trud👍👌. Danes je bilo na poti kar veliko prometa, mednarodno pohodniško zasedbo pa so vodili Italijani, ki so uživaji v svojih poletnih počitnicah, t.i. "Ferragostu". Tudi nas, klenih Slovencev izpod Triglava je bilo kar nekaj tako, da sva se kar nekajkrat zapletla v prijetno debato, kar je po mojem mnenju tudi prav. Seveda sva tudi tuje pohodnike spoštljivo pozdravljala, večina jih je odzdravila nazaj, so se pa našli tudi taki, ki jim je, iz meni nerazumljivih razlogov, usta težko odpreti in izustiti besedico ali dve. 

Ko sva prišla do bivaka Marušič sva ugotovila, da je le tega zasedla skupina Italijanov, ki so se odločili, da bodo tu preživeli del svojih poletnih počitnic. S seboj so "privlekli" malodane vse, celo "cajtnge", da jim ne bo preveč dolgčas. Ja, nekaterim se resnično ne sanja, čemu so bivaki v visokogorju dejansko namenjeni. Saj v naših gorah ni pa nič bolje... Po kratkem premisleku sva se odločila, da se bova pri bivaku ustavila ob povratku, zato sva pot nadaljevala po označeni planinski poti, ki vodi na  Žd/Monte Sart. Po nekaj minutah sva pri "obrambnem zidu" zavila levo in se pričela strmo vzpenjati po travnatem pobočju, ki so ga krasile planike. Pot od tu naprej ni označena, vendar je dobro uhojena in sledljiva, nekoliko višje pa sva se držala grebena, po katerem sva nato dosegla vrh. Ker je kar pošteno pihalo sva se hitro umaknila nekoliko nižje v zavetrje, kjer sva nekaj minut posedela na mehki travi in užival v razgledu.   

Ob sestopu sva si nekoliko daljšo pavzo privoščila pri bivaku Marušič, kjer sva tudi pomalicala, nato pa sva se po poti vzpona vrnila nazaj do koče Gilberti in se z gondolo odpeljala v dolino.

Naneslo je okoli 5 ur hoje in nekaj manj kot 600 višinskih metrov. Tura ni zahtevna, je pa v poletnih mesecih izpostavljena soncu, zato priporočava dovolj tekočine (na poti vode NI!!!) in ustrezno zaščito pred soncem (kremo, očala in pokrivalo).

Imela sva lep praznični dan...

          

Matajur - 1642 m

Kolikokrat sem že bil na vrhu Matajurja ne vem, vem pa, da je vedno lepo in vedno nekaj novega, nekaj drugačnega.

Tokrat sem se na vrh povzpel iz vasi Matajur v Italiji. Po označeni planinski poti sem jo mahnil proti koči Pelizzo, od tam pa mimo vodnega zajetja Fonte Skrila na greben, kjer se priključi tudi pot, ki pripelje iz Avse. Na grebenski poti do vrha sem si vzel kar nekaj časa za fotografiranje, saj se mi ni prav nikamor mudilo.

Na vrhu, kjer je bilo veliko pohodnikov sem kar nekaj časa posedal in užival v razgledu na okoliške vrhove. 

Za sestop na izhodišče pa sem izbral pot mimo Doma na Matajure. 

Lepo, srednje zahtevno turo, nabralo se je kar nekaj ur hoje in slabih 700 višinskih metrov, so polepšale številne Turške lilije, ki jih je bilo res v izobilju.  

   

Viška planina - 1530 m

Načrt je bil sicer drugačen, a smo ga bili zaradi nočnih neviht in še vedno oblačnega jutra primorani spremeniti. 

Namesto visokogorja, smo se z Lidijo in našo psičko Elly🐶 odločili za varnejšo opcijo in se podali v sredogorje. Odpravili smo se na Viško planino, ki leži na nadmorski višini 1530 metrov. Iz Bovca smo se preko Predela odpeljali v Italijo in naprej proti Nevejskemu prevalu (Sella Nevea), a le do našega izhodišča Cave del Mole. Tu stoji tudi spomenik s križem, desno pa se odcepi makadamska cesta, ki vodi na Viško planino ter na Viš pa tudi k koči Corski, ki pa je že nekaj let žal zaprta. Nekateri se odpeljejo še nekaj ovinkov višje, do naslednje zapornice,  mi pa smo parkirali kar ob cesti. Po dokaj strmi makadamski, v zadnjem delu tudi betonirani cesti, ki se v ključih vzpenja smo v slabih dveh urah prišli na Viško planino, kjer nas je pozdravilo tudi sonce. Kljub temu, da so bili Viš, Koštrunove Špice in ostali vrhovi zaviti v oblake, smo se na planini, kjer je tudi koča zadržali kar nekaj časa, nato pa smo se po poti vzpona vrnili nazaj na izhodišče.

Ob povratku domov smo se še okopali v izredno toplem Rabeljskem jezeru in izlet je bil popoln😊😊😊.