Že prav zimska dolina Krnica v Kaninskem pogorju

Sončno novembrsko dopoldne, jaz pa da bi bil doma? Ni govora sem si rekel in že hitel pripravljati nahrbtnik. Za kakšno krajšo "turco" se vedno najde čas, pa še voziti se ni treba ne vem kako daleč, če ima človek Kaninsko pogorje tik pred domačim pragom.  

Sprva je bil načrt tak, da se od "B" postaje Kaninske žičnice, po označeni planinski poti povzpnem le do opuščene planine Krnica ter se nato po cesti vrnem na izhodišče. A čudovito vreme in temperaturni obrat (inverzija) sta me prepričala, da je "turca" postala že skorajda "tura"😃😃. Kot že opisano sem začel na "B" postaji Kaninske žičnice in sledil rumeni tabli z napisom Plužna - Bovec. Ko sem prišel na del poti, ki je vklesana v skalno steno (pot je široka in ni izpostavljena), me je sredi poti pozdravil radoveden gams, ki se kar ni mogel nagledati čudne pojave na dveh nogah. A glej ga "šmenat", fotografirati se pa le ni pustil, Ko sem se mu nekoliko približal je s predirnimi piski "so krajane" opozoril na pretečo nevarnost, nato pa z nekaj elegantnimi skoki premagal strmo pobočje in že ga ni bilo več. Gams jo je mahnil po svoje, jaz pa tudi in po dobrih desetih minutah hoje prišel do razpotja. Tu sem zavil levo, na še lepo ohranjeno vojaško mulatjero, ki me je pripeljala na opuščeno planino Krnica, ki se nahaja na 1252 metrih nad morjem. Neverjetno toplo je bilo za konec novembra, le tistih nekaj centimetrov pršiča me je opominjalo, da se jesen počasi preveša v zimo. Po krajšem počitku in prigrizku sem se odločil, da nadaljujem proti dolini Krnica, ki je pozimi pravi raj za turne in "freeride" smučarje. Snega sprva ni bilo veliko, a z vsakim višinskim metrom se je snežna odeja debelila in se predirala, zato sem na okoli 1600 metrih sklenil, da je glede na mojo opremljenost za danes dovolj. Obute sem imel namreč le nizke pohodne čevlje, pa tudi gamaš nisem imel s seboj, saj je bil načrt zgolj vzpon na planino Krnica. Udobno sem se namestil na kopno, od sonca prijetno ogreto skalo in okoli pol ure užival v miru in tišini še neokrnjene narave. Ker pa je vsega lepega enkrat konec, sem se tudi jaz moral vrniti v dolino. Do planine Krnica sem se vrnil po označeni planinski poti, na izhodišče pa po gozdni cesti, ki je bila ponekod tako poledenela, da tudi nekaj akrobatskih vložkov ni manjkalo. 

Na koncu se je vse srečno izšlo, saj se pohodniške oziroma gorniške ture ne končajo na vrhu🌄, temveč na izhodišču in tako naj bo tudi v prihodnje.         

Ledene sveče ob poti pod "B" postajo Kaninske žičnice

Razpotje, kjer sem zavil levo na vojaško mulatjero 

Na planini Krnica

Razgled na Bovško kotlino in na okoliške vrhove

Igra narave, taljenje snega je ustvarilo podobo srca💚 

Utrinek s poti proti dolini Krnica

Snežna odeja se je vedno bolj debelila

Ledeno okrasje

Dolina Krnica

Razgled na okoliške vrhove

Približan

Približan

Približan