Dopoldanski sprehod pod Prisojnikom

Prejšnje dni je bilo vreme milo rečeno za en "drek"! Po nižinah ga je lilo, v višjih plasteh ozračja pa se je toliko ohladilo, da je najvišje vrhove malo "pocukralo".

Nedeljsko jutro je bilo po dolgem času končno spet jasno, zato sva se z Lidijo odločila, da si malo pretegneva noge. Ker pa časa ni bilo na pretek, sva jo ubrala pod Prisojnik, z mislijo, do kjer prideva, pa prideva. Hitro sva se odpeljala na Vršič, kjer je bilo kljub delovnim zaporam zaradi izgradnje parkirišč, prostora za parkiranje več kot dovolj. Je bilo videti, da je letošnja turistična sezona v zadnjih izdihljajih, saj razen nekaj klenih motoristov, ki so vztrajali kljub ne prav visokim temperaturam in nekaj "polžkov" s tujimi registrskimi tablici, drugih "jurišnikov" na Vršič, kljub nedelji ni bilo. 

Kot sem že omenil je bilo kar hladno, pa še zoprno je pihalo, kar pa na Vršiču ni nič nenavadnega. Da se ogrejeva sva kar hitro vzela pot pod noge in se odpravila proti Tičarjevemu domu, ki pa je bil že zaprt. Pred vrati doma se je s telefoni v rokah orientirala skupina tujcev, ki pa na prvi pogled niso dajali ravno vtisa, da vedo kam gredo oziroma bi sploh radi šli. Prijazno sva jih pozdravila, saj se v hribih, seveda pa tudi drugod pozdravlja, nato pa nadaljevala proti 1750 m visoki Sovni glavi. Ker je Sovna glava lep razglednik, sva si vzela nekaj minut za uživanje v lepem razgledu na mogočni Prisojnik, na greben Mojstrovk ter na dolino Trente. Ker so naju od vseh teh lepot pričele že nekoliko boleti oči, sva se z vrha spustila do naslednjega razpotja, kjer sva zavila rahlo desno in se pričela zložno vzpenjati preko ogromnega melišča na zahodni strani Prisojnika. Vse do razpotja, kjer se levo odcepi Grebenska pot na Prisojnik sva hodila v senci, od razcepa naprej pa naju je spremljalo sonce in prijetna temperatura. Ko sva prispela do naslednjega razpotja, sva nadaljevala po Slovenski poti na Prisojnik, a ne prav dolgo, saj so bile mokre skale ponekod pomrznjene in posledično nevarne za zdrs. Ker bi rada še kar nekaj časa zahajala v gore sva se odločila, da se za danes najin pohod tu konča, zato sva se raje vrnila v bližino zadnjega razpotja in si na toplem jesenskem soncu poiskala kotiček s čarobnim razgledom na Razor in Planjo. Med prigrizkom, na meniju so bili oreščki in čokoladica Teta Frida je iz smeri Vršiča prišel par iz Podkorna, s katerim sva se zapletla v daljši pogovor in skorajda pozabila, da se morava vrniti še na Vršič. 

Ob sestopu na Vršič je Lidija obnovila še svoje alpinistične vrline, nato pa sva se vrnila k avtomobilu in se odpeljala domov.  

Kljub temu, da je bil to bolj sprehod, kot pa neka resna gorniška tura, sva imela lepo dopoldne, popoldan pa se je tako ali tako spet "uscalo".😊😊😊😊😊      

  

Vojak (Učka) - 1401 m

Vojak je najvišji vrh pogorja Učka in hkrati tudi najvišji vrh istrskega polotoka.

Z Lidijo sva na vrhu Vojaka stala že meseca decembra leta 2019, vendar takrat z razgledom zaradi megle in sneženja ni bilo nič. 

Tudi tokrat nama vreme ni bilo prav preveč naklonjeno, a se je od časa do časa pokazalo tudi sonce. Na vrh sva se tudi tokrat podala s prelaza Poklon, uporabila pa sva lastni pogon oziroma noge. Se pa na vrh lahko pripelje tudi z avtomobilom ali pa s kolesom, saj je v bližini oddajnikov in radarjev dokaj veliko parkirišče. 

Na vrhu je kar zoprno pihalo, zato je vetrovka prišla še kako prav. Od razglednega stolpa, ki je bil zgrajen leta 1911, sva se sprehodila po razglednem kamnitem grebenu, kjer se nahaja tudi žig, katerega sva ob povratku k stolpu odtisnila v planinski dnevnik.

Povzpela sva se še na vrh razglednega stolpa, od koder pogled seže na Reški zaliv, severni Jadran z otoki, Gorski Kotar, na notranjost Istre, Velebit, ob čistem ozračju pa vse do Dolomitov, Julijskih Alp in Tržaškega zaliva.

Po dobri uri lenarjenja na vrhu, sva se po poti vzpona vrnila na izhodišče. Kljub precej oblačnemu vremenu je bil najin izlet prav lep.

Šitna glava (Nad Šitom glava) - 2087 m

Letošnja poletna turistična sezona se počasi poslavlja, s tem pa tudi trume turistov, ki so tudi letošnje poletje neusmiljeno oblegali gore, reke in doline naše lepe deželice. 

Po deževnem ponedeljku je bilo torkovo jutro brez oblačka, zato sva se z Lidijo odločila za eno hitro turo na Šitno glavo, ki je manj znana gora v neposredni bližini obleganih Mojstrovk in Slemenove špice. Ko sva se pripeljala na Vršič, sva kaj hitro ugotovila, da zaradi del (izgradnja parkirišč), ki se izvajajo na prelazu, parkirnega prostora ne bo tako preprosto najti. Ker se nama ni dalo iskati in čakati, da se kdo odpelje, sva avto odpeljala do zadnje serpentine in tam parkirala. Kar hladno in vetrovno je bilo, a sva se že po nekaj minutni hoji po označeni planinski poti za Malo Mojstrovko dodobra ogrela, zato so dolgi rokavi kmalu romali v nahrbtnik. Na sami poti kaj dosti pohodnikov nisva srečala, je pa bilo toliko bolj živahno na Vršiču, kjer pa obiskovalcev ni manjkalo. 

Malo pred vstopom v krušljivo grapo pod Malo Mojstrovko, kjer je za vzpon v pomoč tudi jeklenica, sva zavila desno na neoznačeno pot, ki naju je vodila proti pobočjem Šitne glave. Zložna pot naju je preko melišč pripeljala do dolinice med Šitno glavo in Malo Mojstrovko, kjer sva zavila levo in se pričela dokaj strmo vzpenjati. Bolj kot sva se bližala vrhu, bolj se je oblačilo, ob prihodu na vrh pa so naju že pričakale prve dežne kaplje, zapihal pa je tudi dokaj močan in hladen veter. Na hitro sva posnela nekaj fotografij ter izmenjala nekaj besed s češkim parom, nato pa sva si nekoliko nižje poiskala zavetje ob večji skali, kjer sva se okrepčala s slastnim jabolčnim zavitkom, ki ga je Lidija že prejšnji dan spekla. Med tem je dež ponehal, pa tudi veter se je nekoliko umiril, zato sva še kar nekaj časa posedela na mehki travni preprogi in uživala v razgledu na Špik, Škrlatico, Prisojnik ter Malo Mojstrovko, ob tem se nama je porodila tudi ideja za naslednjo turo.

Po počitku sva po poti vzpona pričela sestopati nazaj na izhodišče, med sestopom, pa sva postavila in popravila še nekaj "možicev", ki bodo pohodnikom zagotovo olajšali vzpon. Med tem se je ponovno zjasnilo in dolgi rokavi so spet romali v nahrbtnik. Ko sva prispela nazaj k avtu sva se odločila, da se pred odhodom domov osveživa v Mlinarici kar sva tudi storila. V nekaj minutnem namakanju v ledeno mrzli vodi sva bila deležna kar nekaj začudenih pogledov turistov, ki so se v tem času nahajali ob reki ali pa na visečem most nad njo. 

Po "knajpanju", pa sva se zadovoljna odpeljala domov v Bovec. Nadaljevanje zagotovo sledi, saj prihaja najlepši del leta za obisk gora, vsaj zame.