V maju in v začetku junija so pobočja Karavank pobeljena z narcisami oziroma ključavnicami, kot jim pravijo domačini. O tem, zakaj jim domačini pravijo ključavnice obstaja več različnih razlag, denimo ti dve:
Prebivalci teh krajev pripovedujejo pravljico o tem, kako je bog nekoč posvaril čebele, naj ne nabirajo medu ob nedeljah in praznikih. Niso ga ubogale. Zato je med v belih cvetkah zaklenil tako, da jim je ustvaril neprehodno "bunčico" v stebelcih pod cvetovi. Čebele so bile ukročene, zaklenjene narcise pa so, vsaj za domačine postale ključavnice (vir: spletna stran Jesenice, mesto jekla in cvetja).
Po "rovtih" nad Jesenicami, ji še vedno pravijo po domače ključavnica, po njenem v kljuko upognjenem cvetu (vir: Dnevnik).
Sicer pa v slovenskem jeziku obstaja okrog 120 različnih imen za tovrstne rastline.
Zjutraj sva se z Lidijo, preko prelaza Vršič odpeljala na Planino pod Golico, ki je bila izhodišče za današnji vzpon na Golico. Ker je bil ponedeljek sva bila prepričana, da večje gneče ne bo, a sva se pošteno uštela. Vsa parkirišča so bila že dodobra zasedena tako, da sva se morala kar malce potruditi, da sva našla primerno parkirno mesto. Za vzpon na Golico sva izbrala pot skozi Savske jame ter mimo Korlnovega rova. Pot skozi gozd je bila blatna in drseča, a kaj drugega niti ni bilo za pričakovati, saj je v preteklih dneh kar pošteno padalo. Do Koče na Golici naju je spremljalo sonce, nato pa se je nenadoma od kdo ve kje prikradla gosta megla, ki se je odločila, da bo številnim gornikom nekoliko pokvarila izlet. V koči sva si privoščila kavico in jabolčni zavitek, nato pa po gosti megli nadaljevala na vrh Golice. Sprva sva razmišljala o sestopu čez Krvavko na Malo Golico, a sva zamisel zaradi goste megle opustila. Sestopila sva nazaj do koče in se po ozki, neoznačeni stezi, ki preči strma pobočja sprehodila do Male Golice, kjer sva uživala v prelepem pogledu na preproge belih narcis oziroma ključavnic. Ker je trdovratna megla še kar vztrajala, sva se čez sedlo Suha in Markeljnovo planino, ki so jo krasili številni regratovi cvetovi, vrnila na izhodišče.
Ko sva na Jesenicah obedovala v eni od tamkajšnjih gostiln, pa se je spet pokazalo sonce, ki naju je na terasi gostilne kar pošteno grelo.
Tako pač je, na vreme, na srečo za enkrat še ne moremo vplivati in upam, da nikoli ne bomo mogli.
Je pa to razlog več, da se na Golico še vrneva......
Ni komentarjev:
Objavite komentar