Današnja Vremščica je bila sicer popolno nasprotje tistega, kar so za nedeljo napovedovali vremenoslovci. Ob pol desetih dopoldan je v Senožečah deževalo kot za stavo, a se z Lidijo nisva kar tako predala.
Ker pregovor pravi, da sreča spremlja hrabre, sva ravno toliko posedela v avtomobilu, da sva pojedla buhtelj, ki sva ga imela s seboj in prenehalo je deževati. Hitro sva se preobula, si oprtala nahrbtnika in se po markirani poti odpravila proti vrhu Vremščice. Sprva je bila pot, kljub obilnim padavinam v preteklih dneh, razmeroma solidna, višje v gozdu pa se je spremenila v blatno drsalnico, ki je poskrbela, da sem se dodobra razgibal s svojimi akrobatskimi vložki. Ko sva iz gozda prišla na neporaščena pobočja Slatne sva ugotovila, da zaradi goste megle, danes z razgledom ne bo nič, ponovno pa je pričelo tudi rahlo rositi. Kljub dežju sva s hojo nadaljevala in po okoli pol ure dosegla megleni vrh. Po vpisu v vpisno knjigo in odtisnjenem žigu v planinski dnevnik, sva osvojitev vrha še fotografsko dokumentirala, nato pa sva se sprehodila še do nekaj minut hoje oddaljene cerkvice Sv. Urbana. Ker je pihalo in rosilo sva se v Frančiškovem zavetišču, ki se nahaja tik ob cerkvici preoblekla in pomalicala, nato pa sva si ogledala še Marijino kapelici, ki se nahaja v neposredni bližini.
Po poti vzpona sva se oddrsala nazaj na izhodišče v Senožeče, kjer sva moker, meglen in blaten izlet na Vremščico zaključila.
Kljub slabemu vremenu sva srečala presenetljivo veliko pohodnikov, pa tudi midva sva se imela prav super.
Ni komentarjev:
Objavite komentar