Po mojem mnenju je Blitz Bovec maraton, vsaj kar se naravnega okolja tiče, zagotovo najlepši maraton v Sloveniji. Naslednje leto bo maraton praznoval deseto obletnico ponovne obuditve, Tekaško društvo Bovec pa se s partnerji in ambasadorji trudi, da je že tako imenitna prireditev vsako leto boljša.
Letošnji maraton pa je bil tudi dobrodelno obarvan, saj bo del startnine namenjen rehabilitaciji aktivne članice Tekaškega društva Bovec, ki se je pred slabim letom hudo telesno poškodovala na pripravah v deskanju prostega sloga, ki so potekale na Finskem.
Letos so tekaškim preizkušnjam na 42, 21 in 8 kilometrov dodali tudi pohod. Ponudili so dve možnosti, krajši pohod "Smaragdna pot", v dolžini 12 kilometrov ter daljši "Po sledeh Soške fronte", v dolžini 20 kilometrov. Lahko rečem, da je z organizacijo pohoda organizator zadel "žebljico na glavico", saj so morali zaradi prevelikega zanimanja prijave predčasno ustaviti oziroma zapreti.
Prav pohodniki smo odprli letošnji tekaški praznik v Bovcu, saj smo na 20 kilometrsko traso pohoda "Po sledeh Soške fronte" krenili točno ob 08.00 uri. Razdeljeni smo bili v štiri skupine po 40 pohodnikov, vsaka skupina pa je imela svojega lokalnega vodnika, ki pozna okolico, pa tudi nekaj malega zgodovine. Z Lidijo sva bili v prvi skupini, naš vodnik pa je bil nekdanji sodelavec Matjaž, ki je pravi leksikon, kar se tiče zgodovine 1. svetovne vojne.
Pot nas je iz centra Bovca ob letališču vodila v Čezsočo, kjer je bilo pri lokalni žganjekuhi Kilc moč poizkusiti različne žgane pijače in likerje. Po degustaciji smo pot nadaljevali proti zaselku Jablanca, vmes pa nam je Matjaž pokazal še skriti kotiček ob smaragdni Soči, za katerega vedo le redki domačini, turisti pa sploh ne. Upam, da tako ostane še dolgo. Iz Jablance smo se podali do brvi Brjeka, ki je v poplavi mostov in brvi na reki Soči zagotovo najlepša, vsaj po mojem mnenju, pa po mnenju večine verjetno tudi😏. Po prečkanju brvi je sledil prvi nekoliko resnejši vzpon do vasi Kal Koritnica, nato pa še vzpon na Čelo, ki je bil najdaljši in najbolj strm vzpon na celotni trasi pohoda. Na Čelu pod markantnim Svinjakom oziroma Bovškim Matterhornom, na nadmorski višini 658 metrov je imela v 1. svetovni vojni avstro-ogrska vojska topniška položaja, danes pa je tu urejen muzej na prostem. Ko smo se naužili razgleda in naposlušali poučne razlage vodnika Matjaža, smo sestopili nazaj v vas Kal Koritnica, od koder smo pot nadaljevali skozi Kolovrat do Trdnjave Kluže. V Trdnjavi Kluže so nas prostovoljci ter častnika italijanske in avstro-ogrske vojske iz Društva 1313 - Bovec pogostili z golažem in polento, odžejali pa smo se lahko z vodo, energijsko pijačo, pa tudi z brezalkoholnim pivom. Po okrepčilu smo se odpravili do kamnite gotske cerkvice Sv. Lenarta, ki naj bi bila zgrajena že v 15. stoletju. Tu so nekateri pohodniki pozvonili za srečo, nato pa smo se podali proti Plajerju, med vzponom pa smo si ogledali še muzejsko urejeno mlekarno Ravni Laz. Ko smo dosegli izravnavo Ravni Laz, pod strmimi pobočji Rombona, nas je čakal le še sklepni del pohoda, sestop v Bovec. A tudi na zadnjem delu poti smo bili deležni okrepčila, saj smo na Ekološki kmetiji Cuder lahko poizkusili ovčji in kozji sir ter skuto, pa tudi za žejna grla se je nekaj našlo.
Po zadnji degustaciji smo se le še sprehodili do bovškega trga, kjer smo naš pohod "Po sledeh soške fronte" pričeli, pa tudi zaključili. Prav vsi, ki smo traso uspešno prehodili smo prejeli lepe spominske medalje, ki nas bodo poleg spominov in fotografij spominjale na prijetno druženje v objemu čudovite, neokrnjene narave.
V dobrih 7-ih urah smo prehodili okoli 23 kilometrov ter premagali nekaj manj kot 800 višinskih metrov.
Se vidimo naslednje leto...👍👍
