Tudi letos sva z Lidijo nekaj dni dopusta preživela na Jezerskem.
Spala in jedla sva v Penzionu Kanonir v Spodnjem Jezerskem, ki ga vodi ustrežljiva in nadvse prijazna Marija, ljubkovalno pa kar Marička😀. Cilja letošnjega dopusta sta bila vzpona na Pristovški Storžič in Češko kočo in prav vesela sva bila, da nama je uspelo uresničiti oba.
Prvi je bil na vrsti Pristovški Storžič/Kärntner Storschitz, 1759 metrov visok vrh v Karavankah. Za vzpon na vrh sva izbrala tako imenovano Kranjsko pot, z izhodiščem na mejnem prehodu Jezerski vrh. Ne prav zgodaj zjutraj sva se najprej odpeljala do Zgornjega Jezerskega, kjer sva v trgovini kupila izotonične napitke in energijske ploščice za na pot, nato pa z vožnjo nadaljevala po ovinkasti, a široki cesti vse do mejnega prehoda Jezerski vrh. Parkirala sva na označenem parkirišču na slovenski strani mejnega prehoda, saj je bilo parkirišče na avstrijski strani že popolnoma zasedeno. Čeprav je bilo jutro dokaj sveže, termometer je pokazal 12 stopinj, je sonce ozračje hitro segrevalo, zato se nisva kaj dosti obotavljala temveč sva se hitro odpravila na pot. Na avstrijski srani sva poiskala rumene planinske smerne table, ki so naju usmerile na označeno pot, ki vodi ob državni meji med Slovenijo in Avstrijo. Sprva sva nekaj minut hodila po gozdni stezi, nato pa prišla na široko gozdno cesto, po kateri sva hodila vse do razpotja na manjši planini, kjer stoji tudi lovska koča. Do tu sva vseskozi hodila po gozdu, pa še prijetno je pihljalo tako, da vročite niti nisva občutila. Pri lovski koči sva zavila levo in se pričela strmo vzpenjati čez travnike, poraščene z visoko travo. Tu je bilo že peklensko vroče in prav vesela sva bila, da sva kaj kmalu ponovno prišla v gozd, kjer je bila klima spet znosnejša. Med vzponom skozi gozd sva enkrat prečila gozdno cesto, ko pa sva znova prišla do nje sva zavila levo in ji sledila vse do označenega razpotja, kjer sva zavila desno in se pričela strmo vzpenjati po travnatem pobočju, ob robu gozda. Kmalu sva preko strmih vzhodnih pobočji prišla do prvih jeklenic, kjer je pot postala še bolj strma, pa tudi bolj izpostavljena soncu in poletni vročini. Vse odseke varovane z jeklenico sva brez težav premagala in prišla na greben Pristovškega Storžiča, po katerem sva se le še lagodno sprehodila do samega vrha.
Na vrhu, na katerem je postavljen lep in velik železen križ z napisom v nemščini "Koroška - svobodna in nerazdeljena", ki je bil postavljen ob 42. obletnici koroškega plebiscita (vir: Hribi.net) se je kar trlo obiskovalcev, poleg avstrijskih pohodnikom in seveda naju je bila na vrhu tudi večja skupina mladih planincev in vodnikov iz Slovenije, udeležencev letošnjega planinskega tabora.
Kar dobro uro sva se zadržala na vrhu, ki nudil lep razgled na severna ostenja Grintovcev, pa na Košuto ter na Julijske Alpe, nato pa sva se odpravila nazaj na izhodišče. Za sestop sva izbrala lažjo a nekoliko daljšo pot, ki je sicer dobro označena, prav razgledna pa ni, saj sva skoraj ves čas hodila po gozdu. Je pa za poletno vročino kar primerna😅😅, pa še krožno pot sva opravila.
Ob prihodu na izhodišče sva si v bližnji gostilni na avstrijski strani mejnega prehoda privoščila še velik kozarec, ne ravno zdrave pijače, reklame ne bom delal😉, nato pa sva se odpeljala v najin začasni dom, v Penzion Kanonir.
Lep izlet sva imela...
Ni komentarjev:
Objavite komentar