Že dan prej smo se z Lidijo in Katjo zmenili, da poizkusimo osvojiti Mangartsko sedlo, a se je današnji vzpon končal tik pod njim.
Okoli pol devetih zjutraj smo se iz Bovca odpeljali do Mlinča, kjer smo parkirali. Jutro je bilo sveže, a ne prehladno, nad nami pa zgolj modrina, brez slehernega oblačka. Ko smo se preobuli in si oprtali nahrbtnike, smo se pričeli vzpenjati proti Mangartskemu sedlu. Nekaj časa smo hodili po Senarski poti, ki nas je preko Mangartske planine, višje pripeljala na Mangartsko cesto. Snega je bilo še vedno veliko in ponekod se je prediral tudi čez kolena, a mi se nismo dali. Po cesti smo nato skozi tunele okrašene z ledenimi kapniki nadaljevali vse do zadnjega.
Ob izhodu iz zadnjega tunela smo ugotovili, da bi morali prečiti, dobrih 200 metrov dolgo, za zdrs nevarno prečko, kar pa brez ustrezne zimske opreme ne bi bilo varno. Ker smo imeli zgolj male dereze smo naš vzpon zaradi varnosti tukaj zaključili. Razmišljali smo, da bi se do koče povzpeli po Senarski poti, a smo tudi to misel opustili, saj se je sneg preveč prediral. Ker naprej ni šlo, smo se udobno posedli na mehko travo ter uživali v razgledih in prigrizkih iz nahrbtnika.
Po polnjenju "baterij" in nabiranju "D" vitamina smo se odpravili proti izhodišču. Tudi pri sestopu smo delno hodili po cesti, delno po Senarski poti, sneg pa se je zaradi visokih temperatur prediral še bolj kot pa pri vzponu.
Krasen pomladni dan je bil, skorajda brez vetra, a četudi cilja nismo dosegli smo na turi uživali.
Ni komentarjev:
Objavite komentar