Hojo po daljinski poti Juliana Trail sem nadaljeval z 20. etapo, ki poteka od Šmartnega v Brdih do Solkana. Malo pred sedmo zjutraj sem se iz mrzlega Bovca, termometer je kazal sedem stopinj pod ničlo, odpeljal do Solkana, kjer sem parkiral na brezplačnem parkirišču v bližini Solkanskega mostu.
Ker iz Solkana v Goriška Brda avtobus ne vozi ravno pogosto, me je v Šmartno odpeljala prijateljica Katja iz Nove Gorice. Iz Šmartnega, kjer me je že pozdravilo sonce sem se podal do 23 metrov visokega razglednega stopla v bližini Gonjač, od koder je lep razgled na Julijske in Karnijske Alpe, Dolomite, Tržaški zaliv, Kras in Trnovski gozd, Goriška Brda spodaj pa so kot na dlani. Od stolpa sem sem med vinogradi spustil do vasice Kojsko, kjer sem si ogledal gotsko cerkvico svetega Križa, do katere vodi romarska pot oziroma križev pot na prostem. Ker je bila cerkvica zaklenjena si notranjosti žal nisem mogel ogledati, baje pa si velja ogledati glavni oltar iz leta 1515, ki naj bi bil prava paša za oči. Zanimivost te točke je tudi, da je v času turških vpadov tu stal tabor s štirimi stolpi, eden od njih pa se je ohranil vse do danes in služi kot cerkveni zvonik (vir: spletna stran Juliana Trail 20. etapa...).
Ker je bilo na soncu prav prijetno, sem sedel na eno od klopi, kjer sem pomalical, po krajšem počitku pa pot nadaljeval skozi zaselka Figovica in Brestje proti Sabotinu, ki je dodobra prepreden s strelskimi jarki in kavernami iz obdobja I. svetovne vojne. V zaselku Brestje me je z laježem pozdravil tudi štirinožni kosmatinec, za katerega je prijazna starejša gospa povedala, da sicer ni hud, le sem ter tja rad zgrabi koga za hlače. Kot kaže mu moje pohodne hlače niso šle v slast, saj se je po krajšem ovohavanju vrnil tja, od koder je prišel. V nadaljevanju sem se po grebenu vzpenjal do 609 metrov visokega vrha Sabotina, kjer je bilo potrebno nekaj več previdnosti saj pot poteka preko ostrih skal, vseskozi pa me je spremljal pogled na smaragdno lepotico Sočo, Škabrijel in Sveto Goro oziroma Skalnico. Na vrhu Sabotina sem si ponovno privoščil nekaj minut počitka in manjši prigrizek, si v planinski dnevnik odtisnil žiga Juliana Trail in Sabotin ter užival v razgledu na Sveto Goro, reko Sočo, Julijske Alpe ter na Furlansko nižino.
Z vrha sem po grebenski poti sestopil do ruševin cerkvice svetega Valentina, od tam pa po tako imenovani južni poti, ki je ena od markiranih planinskih poti na Sabotin do Sabotinske ceste. Po cesti pa sem se preko Solkanskega mostu s katerega je lep pogled na sosednji železniški most, z največjim kamnitim lokom na svetu, le še sprehodil do parkirišča, kjer sem po dobrih štirih urah hoje in skoraj osemnajstih prehojenih kilometrih, 20. etapo Juliana Trail zaključil.
Po tako čudovitem dnevu nadaljevanje zagotovo sledi...
Čudovito..
OdgovoriIzbriši