petek, 13. november 2020

Šitna glava - 2087 m

V načrtu je bil vzpon na Rdeči rob in Škofič v pogorju Krna, vendar je jutranji pogled na spletno kamero na planini Kuhinja odločilno vplival na spremembo načrta. Krnsko pogorje je bilo namreč zavito v tako gosto meglo, da bi jo lahko rezal, bi rekel legendarni palček Smuk. Rezervni načrt pa Šitna glava nad Vršičem, ki se je, kot je bilo videti na spletni kameri, že kopal v soncu, nad njim pa sinje modro nebo, brez slehernega oblačka.

Po jutranji kavi sem pripravil nahrbtnik in se iz meglenega Bovca odpeljal na Vršič, kjer je bilo okoli dve stopinji nad ničlo. Da bo dan lep mi je bilo jasno že takoj ob prihodu na Vršič, da pa bo dan skorajda nepozaben, tega pa res nisem pričakoval. Po označeni planinski poti sem se napotil proti Mojstrovki, a le do mesta pred vstopom v grapo, kjer se pot povsem približa steni, kjer sem zavil desno, na neoznačeno stezo, ki vodi proti Šitni glavi. Med potjo proti vrhu sem si resnično vzel čas, da sem sleherni trenutek izkoristil za uživanje v lepotah gorskega sveta in opazovanje gamsje mame z mladičem, ki sta pozirala na bližnjem balvanu in se nista kaj dosti menila zame. Na žvižg moža in očeta, pa sta v nekaj skokih dosegla melišče, od koder so jo nato skupaj mahnili v strma pobočja Mojstrovke. Po gamsji predstavi sem nadaljeval proti travnatemu vrhu Šitne glave, vmes pa postavil še dva možica, ki bosta nekoliko pripomogla k lažji orientaciji in sledljivosti poti. Na nekoliko vetrovnem vrhu pa enkraten razgled na z meglenim pokrovom pokrito dolino ter na okoliške vrhove z Mojstrovko v glavni vlogi, nič kaj pa niso zaostajali Škrlatica, Prisank, Dobrač, Slemenova špica, greben Robičja in še bil lahko našteval. Kar nekaj časa sem posedel oziroma poležal na suhi in mehki travnati preprogi ter užival v samoti in prekrasnem jesenskem dnevu. Po manjšem prigrizku sem se po poti vzpona vrnil do zgoraj opisanega neoznačenega razpotja, od koder sem nadaljeval naravnost do velikega melišča, po katerem sem se "ekspresno" vrnil na  izhodišče na Vršiču. 

Zadovoljen sem se odpeljal nazaj v Bovec, ki se je komaj pričel osvobajati iz meglenega objema in se prepuščati prvim sončnim žarkom. 

Dan, kakršnega si človek lahko le želi. Da bi jih bilo še veliko...
























Ni komentarjev:

Objavite komentar