Ker res že dolgo nisva bila, sva pa danes na Porezen šla😊.
Z Lidijo sva se dokaj zgodaj odpeljala od doma, saj naju je čakala kar dolga vožnja. Pot naju je iz Bovca vodila mimo Tolmina, pa skozi Baško grapo do Petrovega Brda, pa še malo naprej do zaselka Podporezen, kjer sva naposled pri kmetiji Podhočar parkirala. To pot sva izbrala, ker je po "časovnici" najkrajša (1h, 50 min na Hribi.net), saj sva nameravala na Dan spomina na mrtve, popoldan obiskati pokopališča in pokojnim sorodnikom prižgati kakšno svečko.
Kljub temu, da je že november je bilo že okoli osmih zjutraj za kratke rokave in tako je ostalo vse do vrha, kjer so bile razmere pa bistveno bolj jesenske, da ne rečem zimske. Pihal je hladen veter tako, da so kape, rokavice, jopice, bunde, vetrovke, vse kar pač mora biti vedno v nahrbtniku prišle še kako prav. Ker je bilo res hladno, se prav dolgo nisva zadržala na vrhu, le toliko, da sva posnela nekaj spominskih fotografij in v planinski dnevnik odtisnila žig.
Ker je bil v teh prazničnih dneh Dom na Poreznu odprt, sva se z vrha hitro odpravila na toplo. Ob zakurjeni peči sva posušila mokra oblačila (beri prepotena😉), no Lidija je svojo hibridno jakno skorajda "upepelila", želodčka pa sva potešila z izvrstno joto in ocvirkovco. Po dobri malici se je prilegla še močna turška kava, potem pa sva vzela pot pod noge in se odpravila nazaj na izhodišče.
Lep praznični izlet je bil.
