Z Lidijo sva si rekla kdaj, če ne zdaj in hitro odvijugala na Vršič. Vsako leto v oktobru si namreč macesni nadenejo slavnostno opravo in tega res ne gre zamuditi.
Prav pretirane gneče ni bilo, zato sva parkirni prostor z lahkoto našla, čeprav je izgradnja parkirišč in rekonstrukcija ceste v polnem zamahu.
Vreme je bilo tako, tako, kar pa niti ni bilo pomembno, saj sva prišla uživat v razgledih na prelep, v jesenske barve odet gorski svet.
Pod Slemenom in na sam vrh Slemenove špice se pot na novo ureja, po izjavi enega od markacistov, ki pot urejajo, pa naj bi oživili tudi eno od obeh jezerc, ki sta se žal zarasli.
Tudi tokratna Slemenova špica ni razočarala, res pa je, da sva ujela zadnji vlak, saj so zlate iglice počasi že pričele odpadati.
Lepo je bilo...
