Po daljšem prisilnem počitku zaradi težav s kolenom, sem nadaljeval s hojo po krožni daljinski pohodniški poti Juliana Trail. Ker mi je do sklenitve kroga okoli Julijskih Alp preostalo le še nekaj "gorenjskih" etap, sem se odločil, da grem kar po vrsti.
Začel sem s 3. etapo, ki poteka od Jesenic do Begunj na Gorenjskem. Z vlakom, ki je imel tako, kot je pri SŽ že v navadi tudi tokrat zamudo, sem se z Mosta na Soči odpeljal na Jesenice. Z železniške postaje sem se ob glavni cesti napotil do nadhoda čez železniško progo, jo prečil in prispel do Stare Save, kjer se etapa tudi uradno prične. Od tu naprej sem sledil smerokazom, pa tudi aplikacija mi je prišla še kako prav. Skozi novejši del Jesenic me je pot vodila mimo kipa železarja, nato pa po sprehajalni poti do Slovenskega Javornika in naprej do Lipc ter Blejske Dobrave. Do Blejske Dobrave sem hodil večinoma po pločnikih in lokalni cesti, od tu naprej pa je bila pot stopalom precej bolj prijazna, saj me je proti jezu HE Moste vodila čez Dobravško polje. Po prečkanju jezu sem bil spet na asfaltni cesti, ki me je pripeljala do glavne ceste Radovljica - Jesenice, katero sem prečkal in po lokalni cesti skozi vas Moste nadaljeval vse do Žirovnice. V Žirovnici sem si na hitro ogledal rojstno hišo Matije Čopa, se pri bližnjem koritu oskrbel s svežo vodo, nato pa pot nadaljeval do vasi Breznica, kjer sem si pri znamenitem čebelnjaku Antona Janše privoščil nekoliko daljši počitek za malico. Po malici sem s hojo nadaljeval po Poti kulturne dediščine Žirovnica, vse do vasi Doslovče, kjer sem si ogledal rojstno hišo Frana Saleškega Finžgarja. Pot sem nato nadaljeval preko pašnikov nad vasjo Smokuč do razpotja, kjer je nekdo iz ljubega dolgčasa polomil smerokaze, da bi se mu roka posušila, kjer sem zavil levo in se pričel strmo vzpenjati proti Sankaški koči. Puf, puf, strmo v hrib, kar je posledica padca kondicije zaradi mirovanja, a se nisem dal in le prisopihal do zaprte planinske koče. Vztrajnost je bila nagrajena z lepim razgledom, ki je segel vse do Blejskega jezera, z znamenitim, kot poje narodna zabavna viža: "otočkom sredi jezera, gori pa cerkvica..."
Od koče sem se po gozdni cesti sprehodil do cerkvice sv. Petra nad Begunjami, od tam pa po taki imenovani Petrovi poti, strmo navzdol, vse do Begunj na Gorenjskem oziroma do znamenite Avsenikove gostilne Pri Jožovcu.
Po krajšem počitku sem se po bližnjicah čez polja in travnike odpravil v Lesce, kjer sem imel v tamkajšnjem hostlu rezervirano nočitev. Po toplem sprejemu prijazne receptorke in nastanitvi, sem si privoščil osvežilno prho, nato pa sem se odpravil na lov za večerjo. V bližnjem nakupovalnem centru sem si za večerjo omislil pica burek, špansko pikantno salamo ter najbolj znano, sicer ne ravno zdravo gazirano pijačo z okusom limone. Po skorajda 30-ih prehojenih kilometrih je tudi takšna večerja dopustna, mar ne?
Vreme je kljub deževnemu maju zdržalo, a me je k nočnemu počitku pospremila močna nevihta, ki je razblinila še zadnje upe glede 4. etape, od Begunj na Gorenjskem do Bleda, ki sem jo nameraval prehoditi naslednji dan.
Naslednje jutro, bilo je oblačno in dokaj hladno, sem le še spakiral nahrbtnik, si v eni od pekarn v Lescah privoščil zajtrk, nato pa sem se z vlakom odpeljal do Mosta na Soči, od tam pa domov.
Nadaljevanje sledi....
