Čudovit sončni zahod, Na gradu (Kolovrat) - 1115 m

Ker so dnevi že kratki, sva z Lidijo popoldan hitro "skočila" na Kolovrat. 

Po krajšem sprehodu do vrha Na gradu, sva kljub mrazu pričakala čudovit sončni zahod. 

Juliana Trail, 4. etapa od Begunj na Gorenjskem do Bleda

Danes sem nadaljeval s hojo po daljinski pohodniški poti Juliana Trail in sicer sem se podal na 4. etapo, ki povezuje Begunje na Gorenjskem in Bled. 

Kljub temu, da se etapa začne pri Muzeju Avsenik v Begunjah, sem s hojo pričel v Lescah, kamor sem prispel že dan prej in tam tudi prenočil. Razlog pa je sila preprost, bolj klavrne avtobusne povezave med Jesenicami in Begunjami. Po zajtrku v hostlu, sem okoli osmih zjutraj vzel pot pod noge in jo čez polja in travnike mahnil v Begunje. Ker sem resnično velik "kavoljubec" sem si pred nadaljevanjem poti privoščil še kavico, potem pa veselo naprej. Ko sem zapuščal Begunje, me je pozdravil prijazen muc, ki se je kar nekaj časa smukal okoli mene, naposled pa le ugotovil, da res ne more z menoj. 

Nadaljevanje poti skozi Dvorsko vas, Gorico in Vrbnje je bil zaradi tako goste megle, da bi jo lahko rezal, kot bi rekel Palček Smuk milo rečeno en velik dolgčas. Ob prihodu v Radovljico pa se je megla skorajda razkadila in pozdravilo me je sonce. Ker pa prazen žakelj ne stoji pokonci, kot pravi star slovenski pregovor, sem se v eni od trgovin oskrbel z malico, nato pa sem se sprehodil skozi Radovljico, imenovano tudi Linhartovo mesto. Tu se je namreč rodil slovenski dramatik, zgodovinar in šolnik, Anton Tomaž Linhart. Na koncu Linhartovega trga, sem se ustavil na razgledni točki, od koder je lep pogled na reko Savo in na Julijske Alpe z očakom Triglavom na čelu. Tu sem tudi pomalical in v planinski dnevnik odtisnil žig JT.   

Če sem od Begunj do Radovljice hodil pretežno po asfaltu, je bila pot ob Savi do Kampa Šobec, za stopala pravi balzam. Po ogledu mokrišča, sem se sprehodil skozi kamp, kjer so se izvajala obširna vzdrževalna in obnovitvena dela, vse do mostu čez Savo. Po prečkanju mostu, sem zavil desno in jo mahnil proti naselju Koritno, od tam pa na Bled. 

Zaključek moje poti pa ni bila Festivalna dvorana Bled, temveč železniška postaja, kjer sem sedel na vlak in se odpeljal do železniške postaje Most na Soči. 

Tako, ostali sta mi samo še dve etapi in krog okoli Julijskih Alp bo sklenjen.

       

Porezen - 1630 m

Ker res že dolgo nisva bila, sva pa danes na Porezen šla😊.

Z Lidijo sva se dokaj zgodaj odpeljala od doma, saj naju je čakala kar dolga vožnja. Pot naju je iz Bovca vodila mimo Tolmina, pa skozi Baško grapo do Petrovega Brda, pa še malo naprej do zaselka Podporezen, kjer sva naposled pri kmetiji Podhočar parkirala. To pot sva izbrala, ker je po "časovnici" najkrajša (1h, 50 min na Hribi.net), saj sva nameravala na Dan spomina na mrtve, popoldan obiskati pokopališča in pokojnim sorodnikom prižgati kakšno svečko. 

Kljub temu, da je že november je bilo že okoli osmih zjutraj za kratke rokave in tako je ostalo vse do vrha, kjer so bile razmere pa bistveno bolj jesenske, da ne rečem zimske. Pihal je hladen veter tako, da so kape, rokavice, jopice, bunde, vetrovke, vse kar pač mora biti vedno v nahrbtniku prišle še kako prav. Ker je bilo res hladno, se prav dolgo nisva zadržala na vrhu, le toliko, da sva posnela nekaj spominskih fotografij in v planinski dnevnik odtisnila žig. 

Ker je bil v teh prazničnih dneh Dom na Poreznu odprt, sva se z vrha hitro odpravila na toplo. Ob zakurjeni peči sva posušila mokra oblačila (beri prepotena😉), no Lidija je svojo hibridno jakno skorajda "upepelila", želodčka pa sva potešila z izvrstno joto in ocvirkovco. Po dobri malici se je prilegla še močna turška kava, potem pa sva vzela pot pod noge in se odpravila nazaj na izhodišče. 

Lep praznični izlet je bil.

 

 

Skoraj poletno na sončnem Kaninu

Tako krasen dan pa res ne sme iti v nič sem si rekel in že vlačil nahrbtnik iz omare.

Ker za prav dolgo vožnjo nisem bil pri volji sem se odpeljal do razcepa Gozdec - planina Krnica in tam tudi parkiral. Od avta sem se odpravil proti planini Krnica, a sem po približno desetih minutah hoje, pri stebričku z oznakami "SKRIPI" in "PLANINA KRNICA" zavil ostro levo in s hojo nadaljeval v smeri sedežnice Skripi. Po oskrbovalni cesti sem se v okljukih pričel vzpenjati skozi pretežno bukov gozd, ki je bil še vedno jesensko obarvan 

Že kaj kmalu sem se začel tolči po glavi zakaj nisem poleg majice s kratkimi rokavi oblekel tudi kratkih hlač, saj je bilo vroče kot poleti, čeprav je že skoraj konec oktobra. Po slabi uri sem pršel na "C" postajo žičnice Kanin, kjer sem v bližini "bivaka" Kavka malce posedel in v družbi zlatih macesnov užival v razgledu na Kaninsko in Krnsko pogorje, Stol, Matajur in Bovško kotlino s prelepo smaragdno Sočo.  

Po krajšem počitku sem s hojo nadaljeval proti "D" postaji žičnice Kanin, a le do nadmorske višine okoli 2000 metrov ("D" postaja se nahaja na nadmorski višini 2202 metra), kjer sem se na eni od skal udobno namestil in si privoščil prigrizek. Na soncu je bilo resnično vroče, kapa in sončna očala pa sta bila obvezna dodatka.  

Mir in tišino je zmotil zvok terenskega vozila, s katerim sta se do sedežnice Skripi pripeljala fanta, ki sta mi kasneje povedala, da morata do anten na "D" postaji. Po krajšem pogovoru sta fanta nadaljevala proti "D" postaji, jaz pa sem se počasi odpravil nazaj proti avtomobilu.

Kar lep, skorajda poletni pohod na sončni Kanin je bil.