Lidijina želja, da po tridesetih leti ponovno obišče Medžugorje se ji je uresničila.
1. DAN:
Malo po šesti uri zjutraj sva se odpeljala proti Medžugorju, ki se nahaja v Občini Čitluk v Bosni in Hercegovini in je znan romarski kraj, poznan po domnevnih Marijinih prikazovanjih. Od mejnega prehoda Jelšane, pa vse do meje med Hrvaško in Bosno in Hercegovino sva se peljala po avtocesti, za katero sva odštela pregrešnih 32 EUR. Če prištejeva še povratek domov sva za avtocesto na Hrvaškem odštela polovico cene letne avtocestne vinjete pri nas. Ko bodo naši južni sosedje spet jamrali, kako "skupe" so naše vinjete...
Kakorkoli, po osmih urah vožnje, s postanki vred sva prispela v sončno in poletno toplo Medžugorje. Nastanila sva se v Sobah Jasna, kjer so naju toplo sprejeli in nama postregli s sadjem, čajem in piškoti. Po krajšem počitku sva se odločila, da se povzpneva na vzpetino Podbrdo, ki se nahaja nad zaselkom Bijakovići in je del gore Crnica. Tu so se 24. junija 1981 začela domnevna prikazovanja svete Marije šestim vidcem, med najbolj prepoznavnimi pa je Vida "Vicka" Ivanković, ki opisuje domnevna srečanja z Marijo in prenaša domnevna Marijina sporočila ljudem (vir: wikipedia, mladifest.com). Do kipa Marije, ki stoji na pobočju vzpetine Podbrdo se je potrebno "prebiti" čez ostre skale, saj planinska pot ni nadelana. Nekatere skale so od množice vernikov, pa tudi takih obiskovalcev, kot sem jaz, ki me žene zgolj radovednost tako "zlizane", da je že v suhem velika nevarnost za zdrs, kaj šele, ko so skale mokre. Kako hitro se nesreča lahko zgodi sva videla na lastne oči, ko je pri kipu Marije, starejši gospe na skali spodrsnilo tako, da je padla in z glavo udarila ob skalo. Ker sva se z Lidijo nahajala v neposredni bližini sem ji nemudoma priskočil na pomoč in ji pomagal vstati. Na srečo se je gospa le lažje poškodovala saj je utrpela zgolj manjšo razpočno ranico, ki se bo hitro zacelila. Kljub temu, da se je glavna sezona končala je bilo vernikov in drugih obiskovalcev zelo veliko, za kar je bilo delno "krivo" tudi krasno sončno vreme s skorajda poletnimi temperaturami. Kljub temu, da nisem veren je bilo tu zgoraj čutiti prav posebno energijo, mir in spokojnost.
Po obisku Podbrda - hriba prvih prikazovanj sva se vrnila do najinega začasnega domovanja, kjer sva pustila avtomobil in se peš odpravila raziskovat Medžugorje. Na glavni ulici, ki vodi do znamenite župnijske cerkve sv. Jakoba se je kar trlo obiskovalcev, ki so v številnih trgovinicah izbirali spominke, še več pa se jih je zbralo pri maši na prostem, za cerkvijo sv. Jakoba. Tudi sama sva nekaj minut prisluhnila maševanju hrvaškega duhovnika, nato pa sva se odpravila v bližnjo trgovino s spominki, kjer sva s pomočjo mlade in nadvse prijazne prodajalke nakupila nekaj spominkov za sorodnike in znance. Za zaključek dneva, zunaj je bila že trda tema sem si privoščil še kepico sladoleda, nato pa sva se z Lidijo počasi odpravila v najin začasen dom, kjer sva utrujena legla k počitku.
2. DAN:
Po okusnem zajtrku sva se odpeljala do vznožja gore oziroma hriba Križevac, z nadmorsko višino 520 m, ki se dviga nad Medžugorjem. Na vrhu stoji dobrih osem metrov visok križ, pot na vrh pa poteka mimo štirinajstih postaj Jezusovega križevega pota. Okoli devetih dopoldan so bila že vsa parkirišča nabito polna tako, da nama je prijazen lastnik bližnjega lokala dovolil parkirati kar na dvorišču njegove stanovanjske hiše. Na začetku poti se je kar trlo romarjev, saj naj bi se vsak pravi romar, ob obisku Medžugorja povzpel na vrh. Zaradi gneče, večina romarjev namreč pri vsaki postaji križevega pota moli, je šlo bolj po polžje, a se zaradi tega nisva prav nič sekirala. Ko sva se končno le prebila na vrh sva bila nagrajena z lepim razgledom na dolino reke Neretve, na Medžugorje ter na Biokovo in Dinaro. Po krajšem počitku, že dopoldan je bilo za ta letni čas zelo toplo, sva po drugi poti sestopila na izhodišče, pri tem pa doživela nekaj nenavadnega, kar si še dan danes ne znava razložiti. Tik pod vrhom Križevca sva srečala tri ženske in enega fanta, vsi so bili Slovenci, ki so se na vrh podali po poti, po kateri se navadno sestopa nazaj na izhodišče. Zatopljeni v molitev so pot nadaljevali proti vrhu, zato jim razen pozdrava posebne pozornosti nisva namenila. Ko sva takole med sproščenim pogovorom sestopala proti izhodišču, sva nenadoma pred seboj zaslišala znan ženski glas, nato pa pred seboj uzrla vse tri ženske in fanta, katere sva pred skorajda pol ure srečala pod vrhom Križevca. Še vedno zatopljeni v molitev so sestopali proti izhodišču, zato si res ne znava razložiti kako so se znašli pred nama. Po obisku Križevca sva se odpeljala na ogled Slapov Kravice na reki Trebižat, ki padajo z višine okoli 25 metrov. Za vstopnino sva odštela 10 bosanskih mark , oziroma 5 EUR na osebo. Je pa okolica lepo urejena, veliko parkirišče, stojnice s spominki, toaletni prostori, pestra gostinska ponudba... ja v Bosni znajo tržiti naravne lepote, pri nas pa....
Popoldan pa sva se odpeljala v Mostar in parkirala na plačljivem parkirišču takoj ob vstopu v mesto, saj sva se do Starega mostu želela sprehoditi po ulicah. Kamniti Stari most nad reko Neretvo je bil zgrajen v 16. stoletju, a je bil v zadnji vojni leta 1993 porušen. Zdajšnji most so zgradili leta 2004 in ga leta 2005 postavili tudi na UNESCO-v seznam svetovne dediščine. V starem delu Mostarja in na samem mostu se je kar trlo ljudi, zato je šlo bolj po polžje. Na vsakem koraku so bile stojnice in trgovinice, kjer si lahko kupil dobesedno vse. Ko sva se naveličala prerivanja po ozki uličici sva se spustila na obrežje reke Neretve in si most ogledala še s tega zornega kota. Ker pa naju je sprehod po Mostarju zlakotnil, sva si v enem od gostinskih lokalov privoščila okusen hamburger z ajvarjem, za piko na "i" pa še pravo bosansko kavo iz bakrene džezvice, s kockami sladkorja in lokumom.
Ker se najina želodčka nista več oglašala, sva lahko nadaljevala z ogledom samostana Blagaj Tekija in izvira reke Bune v bližini Mostarja. Za ogled samostana sva odštela po 5 EUR na osebo, ogled izvira reke Bune pa je bil brezplačen. Reka Buna privre na plano iz jame, ki se nahaja pod visoko, navpično pečino, voda pa je tako čista, da bi jo lahko pil. Kdor želi se lahko, proti plačilu seveda, zapelje s čolnom v notranjost jame in si izvir ogleda prav od blizu.
Ker se je dan počasi prevešal v večer sva se odpeljala nazaj v Medžugorje, a na poti dogodivščin ni manjkalo. Najprej naju je gospa navigatorka usmerila na ozko cesto ob reki Buni, ki naju je pripeljala na dvorišče večje opuščene zgradbe. Ker je vztrajala, da z vožnjo nadaljujeva skozi kovinska vrata na drugi strani dvorišča, sem seveda upošteval njen ukaz in z vožnjo nadaljeval, po še bolj ozki in luknjasti cesti, ki se je začela v ključih spuščati v neznano. Samo upala sva lahko, da nama nasproti ne pripelje kakšno vozilo, saj se na ozki cesti ni bilo moč srečati, še manj pa kam umakniti. Na srečo sva se kmalu pripeljala na malce bolj široko cesto, a glej ga zlomka, gospa navigatorka je ponovno ubrala bližnjico. Ker po cesti, ki je bila zaradi del zaprta za promet ni šlo, sva se poslužila pregovora: "čitaj kartu, pitaj seljaka" in vprašala domačina, ki sta kramljala na dvorišču bližnje hiše. Takoj sta nama pojasnila, da je cesta zaradi del, že dlje časa zaprta in naju usmerila na pravo pot. Kar malce jezna sva bila na gospo navigatorko, ko sva se proti Čitluku peljala mimo velikega kipa Jezusa, saj sva mimo taistega kipa pripeljala iz smeri vasice Blagaj. Vsem peripetijam navkljub sva se srečno vrnila v Medžugorje ravno, ko je bil čas za večerjo. V dobri restavraciji Filii so nama pripravili ogromno ploščo slastnih dobrot z žara, s katerimi sva se mastila še naslednji dan, saj je bilo hrane za dve osebi enostavno preveč. Po obilni večerji sva opravila še nekaj nakupov, nato pa sva se odpravila spat, saj sva bila po celodnevnih aktivnosti kar pošteno zmatrana.
3. DAN:
Vsega lepega je enkrat konec in prišel je zadnji dan najinega potepanja po Medžugorju in okolici. Zjutraj je bilo nebo brez slehernega oblačka, čeprav je bila vremenska napoved izredno slaba. Po zajtrku sva se poslovila od prijaznih gostiteljev in se odpeljala proti Plitvicam, saj je bil v načrtu ogled Plitvičkih jezer in nočitev nekje v bližini, naslednji dan pa povratek domov. Bolj kot sva se bližala Plitvicam, bolj črni so bili oblaki, v bližini Maslenice pa je upe na ogled Plitvičkih jezer dokončno odplaknila huda nevihta z močnimi nalivi, meglo in vetrom. Med povratkom domov sva se za nekaj minut ustavila pri Trdnjavi Nehaj nad Senjem, kjer je brila orkanska burja, in pri Crikvenici, kjer sva pomalicala ostanke dobrot z žara iz restavracije Filii.
Dež in veter sta naju spremljala vse do Nova Gorice, kjer je bilo sicer še vedno oblačno a suho. Po kosilu v Ošteriji Žogica v Solkanu, pa sva se odpeljala domov v Bovec, kjer pa naju je že pozdravilo sonce.
Kljub temu, da se nama načrt ni izšel po pričakovanjih sva se imela na tridnevnem izletu v Bosno in Hercegovino izjemno lepo. V deželo prijaznih ljudi, lepe narave in okusne hrane se bova zagotovo še kdaj vrnila.