Po dveh tednih sivine je končno le posijalo sonce in dan je bilo treba dodobra izkoristiti. Malo po osmi uri zjutraj sem se odpeljal v Jablenco pri Čezsoči ter parkiral kar pri hiši sodelavca.
Za tem, ko sva s sodelavcem malo poklepetala, sem si oprtal nahrbtnik in se po označeni planinski poti podal proti planini Golobar. Ko sem se v ključih vzpenjal po strmem pobočju se mi je le sem ter tja odprl razgled na okoliške vrhove, drugače pa sama pot ni bog ve kako razgledna😉. Višje se je pot nekoliko položila in me pripeljala do opuščene gozdarske hiše, kjer sem si privoščil krajši počitek za nekaj požirkov pijače in manjši prigrizek. V nadaljevanju sem se po udobni vojaški mulatjeri vzpenjal vse do planine Golobar, kjer sem kar nekaj minut posedel na toplem, skorajda pomladanskem soncu🌞. S planine Golobar sem se napotil do sedla Čez Utro, kjer sem zavil desno v smeri Javorščka in se po neoznačeni stezi pričel vzpenjati proti vrhu. Na zaraščenem grebenu, ki je prepreden z jarki, kavernami in drugimi ostalinami iz I. svetovne vojne sem se kar malo po svoje prebijal proti vrhu, čeprav to zaradi izredno strmega in s suho travo poraščenega južnega pobočja Javorščka ni najbolj priporočljivo. Najbolje se je držati uhojene poti, ki večinoma poteka po strmem severnem pobočju in nas iz gozda pripelje tik pod razgledni vrh Javorščka. Sam sem to pot oziroma stezo uporabil pri sestopu na planino Golobar.
Na vrhu je bilo toplo, za kratke rokave, pihal pa je tudi šibak južni veter. Okoli pol ure sem popolnoma sam užival v razgledu na Bovško kotlino, ter na okoliške vrhove kot so Triglav, Kaninsko pogorje, Krn, Krasji vrh in še bi lahko našteval.
Ob sestopu sem tik pod vrhom srečal domačina iz Čezsoče, s katerim sva malo pokramljala, nato pa sem se po poti vzpona vrnil na izhodišče v Jablenco.
Prva letošnja gorniška tura je bila kar lepa in upam, da bo takih še veliko😀😀😀.
