Juliana Trail, 1. etapa od Kranjske Gore do Mojstrane

Za nadaljevanje pohodniške poti Juliana Trail sem izbral 1. etapo od Kranjske Gore do Mojstrane. Pot sem prehodil kar malo po svoje, tako kot že marsikdo pred menoj.

Zjutraj sem se preko Predela odpeljal v Kranjsko Goro in parkiral na zaenkrat še brezplačnem parkirišču v bližini policijske postaje. Dve stopinji pod ničlo je kazal termometer, a se je čez dan ogrelo na prijetnih deset stopinj, razen v zatišnih legah, kjer je živo srebro komajda prilezlo nad ničlo.  

Najprej sem se v lokalni pekarni oskrbel z zajtrkom, v bližnji trgovini pa še s frutabelami in se odpravil na pot. Usmeril sem se proti dvorani Vitranc, nadaljeval do avtobusne postaje, od tam pa do glavne ceste Kranjska Gora - Jesenice. Po prečkanju glavne ceste, sem prečkal še most čez reko Savo, nato pa zavil desno in po levem bregu Save nadaljeval v smeri Bezja. V križišču, kjer se makadamska cesta odcepi proti Galeršam, sem zavil levo in sledil oznakam za Srednji Vrh. Široka gozdna cesta me je sprva vodila skozi mešan gozd, od koder se mi je sem ter tja odprl lep pogled na Martuljkovo skupino. Ko sem pršel do nekdanje gostilne Srnjak sem nadaljeval po gozdni cesti in sledil oznakam za Srednji Vrh. Ko sem prišel na pašnike, sem si na klopci, od koder sem imel čudovit pogled na gore Martuljkove skupine, privoščil krajši počitek in malico. Po okrepčilu sem pot nadaljeval do Jureževe kmetije, od koder sem mimo kmetije Hlebanja prispel v Srednji Vrh. V planinski dnevnik sem odtisnil žig JT, ki se nahaja na informativni tabli, nato pa po cesti odšel v Gozd Martuljek. 

Tu sem ponovno prečil glavno cesto Jesenice - Kranjska Gora, nato pa sem pri kolesarskem mostu zavil levo na kolesarsko stezo, po kateri sem jo nato "mahal" vse do Mojstrane, točneje do Planinskega muzeja. 

Ravno ko sem prišel do glavne ceste je avtobus v smeri Kranjske Gore odpeljal z avtobusne postaje Mojstrana - Dovje . Ker sem imel do naslednjega avtobusa še dobro uro časa sem se vrnil do mostu čez Savo Dolinko, kjer sem sedel na bližnjo klop s prekrasnim razgledom na gore. Preoblekel sem se in pomalical, še nekaj časa užival v razgledu, nato pa sem se odpravil proti avtobusni postaji, kjer sem še nekaj minut počakal na prihod avtobusa, s katerim sem se vrnil v Kranjsko Goro.

V slabih petih urah hoje se je nabralo 22,5 kilometrov in nekaj manj kot 700 višinskih metrov vzpona.

Pred menoj je še šest etap in krog okoli Julijskih Alp bo sklenjen. 

     

    

Tolminski Migovec - 1881 m

Z Lidijo sva najprej hotela do Krnskega jezera, pa se nama ni dalo po tisti, dolgočasni mulatjeri "mlatit" 😃😃.

Je rekla Lidija, da greva pa na Tolminski Migovec⛰, samo, da naj jaz peljem, ker se njej dela kar mrak pred očmi, ko samo pomisli na cesto, ki pelje v Tolminske Ravne😂😂. No, pa sva se odpeljala proti Tolminskim Ravnam... Lidija je med vožnjo neizmerno uživala tako, da je le ta zelo hitro minila 😉😉. V Tolminskih Ravnah se nama je pridružil bog ve čigav kosmatinec, ki je šel z nama vse do vrha. Kasneje sva izvedela, da je "nabrit" pes, last domačina in izkoristi vsako priložnost za pobeg od doma.

Kar nekaj nas je kolovratilo po Tolminskem Kuku in Tolminskem Migovcu, kjer je pihalo za vse "soude". Malo slikanja, vpis v vpisno knjigo in nazaj na izhodišče. Sonca🌞 ni bilo, a ga niti nisva pogrešala, ker je bilo že tako prevroče za sredino novembra.

Ena super turca je bila... 👍👍👍

 

Skok na Kup - 1046 m

Kup ni prav posebno visok vrh, premore le 1046 metrov, je pa zato toliko lepši razglednik. 

Nahaja se nad Baško grapo, točneje med Podbrdom in Petrovim Brdom, ponuja pa lep razgled na Baško grapo, del Tolminsko/Bohinjskih gora ter na Hoč, ki je predvrh Porezna. Ker so pred kratkim domačini iz Baške grape na vrhu postavili nov, lesen križ, sem se odločil, da tudi sam preverim, kako so se pri tem odrezali. Na Kup vodita dve označeni poti, ena iz Podbrda, druga pa iz Petrovega brda. Prva je časovno daljša, z višinsko razliko več kot 500 metrov, druga pa časovno, pa tudi glede na višinsko razliko za polovico krajša. Izbral sem daljšo pot iz Podbrda, saj bi se v nasprotnem primeru do izhodišča več vozil, kot kasneje hodil😉😉. Čeprav sem mislil, da konec oktobra s parkiranjem v Podbrdu ne bo težav, sem proto parkirno mesto komaj našel. Za tem, ko sem svojega jeklenega konjička parkiral, sem se odpravil proti TIC-u Podbrdo, od koder sem nato sledil planinskim oznakam za Vrh Bače in Bačo pri Podbrdu, oziroma oznakam za gorski maraton štirih občin (GM4O) . Najprej sem se nekaj časa vzpenjal po makadamski cesti, v ostri levi serpentini pa sem nadaljeval naravnost po kolovozu oziroma stari sesti, po kateri sem se prečno vzpenjal do križišča, kjer se z desne priključi še ena gozdna pot. Na omenjenem križišču sem pri oznaki GM4O 3 km, zavil ostro levo in se nato po stari cesti, ki je še vedno lepo ohranjena, v ključih vzpenjal vse do propadajočega objekta iz časa, ko je tu potekala Rapalska meja. Pri objektu sem se bolj kot ne na pamet povzpel na sedlo in prišel na široko pot iz Petrovega Brda, po kateri sem v nekaj minutah prišel na vrh Kupa. Vrh na katerem stojijo tudi oddajniki krasi nov, lesen križi, tu pa je tudi skrinjica z vpisno knjigo in žigom. "Utrujeni" pohodniki pa se lahko spočijejo na klopci in uživajo v lepem razgledu na Baško grapo in okoliške vrhove. Tako krasen in nenavadno vroč dan za konec oktobra sem dodobra izkoristil in prav nič se mi ni mudilo nazaj v Podbrdo. 

Ko sem se naužil sončnih žarkov  in lepih razgledov, sem se po poti vzpona vrnil na izhodišče v Podbrdo, kjer sem srečal znanca Jožkota in Tino. Skupaj smo v "hramu" popil še kavico, nato pa sem odpeljal proti domu.

Lep dan je bil...