Po zasneženi Kaninski mulatjeri na B postajo gondole Kanin

Po nočnem sneženju se je naredil lep zimski dan, ki bi ga bilo škoda zapraviti. Sprva sem nameraval na Kobiljo glavo, ker pa cesta proti planin Stador še ni bila splužena, sem se odločil ostati na Bovškem. 

Izbral sem Kaninsko mulatjero, ki povezuje B in A postajo gondole Kanin, le da sem jaz pot opravil v obratni smeri. Po sveže zapadlem snegu, ki je ponekod segal tudi preko kolen, sem se skozi gozd vzpenjal proti B postaji. Izza oblakov je kmalu pokukalo tudi sonce in še polepšalo, že tako čudovito zimsko kuliso. Ob izstopu iz grape sem nadaljeval levo v smeri B postaje, desno pa se odcepi pot proti planini Krnica. Pred skalnim usekom, kjer so vojaki v 1. svetovni vojni speljali vojaško oskrbovalno pot za Soško fronto, sem splašil gamsa, ki se je v nekaj elegantnih skokih povzpel po strmem skalnem pobočju, parkrat zažvižgal in že ga ni bilo več. Na skalnem useku sem nekaj časa užival v razgledu na bovško kotlino ter na okoliške vrhove, nato pa pot nadaljeval proti B postaji, kamor sem prispel po približno desetih minutah nadaljnje hoje. Tu sem si po napornem gaženju snega, na soncu privoščil nekaj minut počitka in manjši prigrizek, nato pa sem se po cesti vrnil nazaj na izhodišče v Bovec. 

Lep zimski izlet sem imel.

Koča v Krnici - 1113 m

Kljub oblačnemu in skorajda že deževnemu jutru v Bovcu, sva se z Lidijo odpeljala v Kranjsko Goro, cilj Koča v Krnici, saj zaradi slabe vremenske napovedi za kam višje pač ni bilo. 

Parkirala sva pri jezeru Jasna in se ob cesti, ki pelje na Vršič odpravila do mostu čez Veliko Pišnico, kjer sva uzrla prve oznake za Kočo v Krnici. Pri mostu sva zavila levo in pot v dolino Krnice nadaljevala po široki makadamski cesti. Zaradi megle razgleda na najvišje vrhove Julijskih Alp, kot so Škrlatica, Prisojnik, Špik in Križ sicer ni bilo, a je bila pot ob reki Pišnici vseeno lepa. Pa tudi vreme nama je, če odmislim meglo, več kot služilo. Ob prihodu v kočo, kjer je bilo prijetno toplo, sta naju prijazno sprejela oskrbnica in oskrbnik in naju postregla z dobro turško kavo in čajem ter z izvrstnim, sveže pečenim jabolčnim zavitkom, po domače štrudljem. Ko sva si nad pečjo posušila mokra oblačila, sva se po cesti odpravila nazaj do jezera Jasna, kjer sva sicer kratek, a lep izlet zaključila. 

Naslednjič bova izlet podaljšala oziroma opravila krožno pot preko Mihovega doma nazaj na izhodišče.

 

Juliana Trail, 8. etapa od Bohinjske Bistrice do Podbrda

Že lansko leto sem se podal na krožno daljinsko pohodniško pot Julina Trail, dolgo 270 kilometrov, če pa prištejem še dodatne štiri etape od Tolmina do Goriških Brd, pa skupna dolžina znaša častitljivih 330 kilometrov. 

Ker sem etape, z izjemo 15. etape od Loga pod Mangartom do Trbiža, ki se nahajajo na primorski strani že prehodil, sem pričel z osvajanjem osmih etap, ki se nahajajo na gorenjski strani. Prva je bila na vrsti 8. etapa, ki poteka od Bohinjske Bistrice do Podbrda. Z železniške postaje Most na Soči sem se z vlakom, ki je imel 35 minutno zamudo odpeljal do Bohinjske Bistrice, kjer sem pričel s hojo. Z ŽP sem se odpravil proti mestu, pred mostom čez potok Belca pa sem zavil levo in ob potoku nadaljeval do glavne ceste. Kratek del poti sem hodil po glavi cesti, v ovinku pa sem zavil desno, na pot v gozd. Kar nekaj časa sem se vzpenjal skozi jesensko obarvan gozd, da sem prišel do makadamske ceste, kjer sem zavil desno in nadaljeval do vasi Nemški Rovt. Pri kapelici v vasi sem zavil desno in se spustil do mlake, kjer sem si privoščil nekaj minut počitka. Od mlake sem pot nadaljeval po strmi gozdni vlaki, vse do razgledne jase, kjer sem zavil levo na označeno planinsko pot, ki vodi na Soriško planino. Med potjo do planine Strme, sva se nekoliko zaklepetala z domačinom iz Bohinjske Bistrice, ki se je s planine že vračal, zato je vzpon trajal nekaj minut več. Zaradi razmočenih tal in odpadlega listja je na poti drselo, tu pa tam pa je bilo potrebno obiti ali pa preplezati kakšno, od nedavnega neurja podrto drevo. S planine Strme sem se po makadamski cesti odpravil do lovske koče LD Bohinjska Bistrica, ki se nahaja za Malim vrhom, kjer sem zavil levo na gozdno pot po kateri sem prispel na sedlo Vrh Bače. S sedla je v lepem vremenu krasen razgled na Porezen in Baško grapo, ki pa je bil danes žal nekoliko okrnjen. Med sestopom z Vrha Bače je pričelo rahlo deževati, kar pa mojega dobrega razpoloženja ni pokvarilo. Hitro sem prišel v vasico Bača, kjer sem pri cerkvi zavil desno in sestopil v Podbrdo, kjer sem 8. etapo JT zaključil.

Ker bi na vlak proti Mostu na Soči moral čakati skoraj dve uri sem se odločil, da poskusim srečo z avtoštopom. S tremi prijaznimi vozniki in nekaj malega pešačenja mi je dokaj hitro uspelo priti do ŽP Most na Soči, kjer sem imel parkiran osebni avtomobil. 

Pred menoj je še sedem etap na gorenjski ter še ena etapa na primorski strani in krog okoli Julijskih Alp bo sklenjen.