nedelja, 29. avgust 2021

Poplezavanje na Kaninu

Ne tako dolgo nazaj sva z Lidijo opravila turo od "D" postaje gondole na Kanin do Rombona, danes pa sva jo mahnila v smeri proti Visokemu Kaninu.

Za vzpon sva izbrala pot mimo Doma Petra Skalarja in bivaka, zato sva na razpotju, kjer se pot nadaljuje proti Prestreljeniškemu oknu zavila nekoliko levo in že po nekaj korakih prišla do snežišča pod steno, katerega je bilo potrebno prečiti. Na srečo je bil sneg, kljub zgolj eni stopinji nad ničlo toliko zmehčan, da s prečenjem nisva imela težav. Po prečenju sva prišla pod steno, kjer sva vstopila v  tehnično zahtevni del, ki pa je dobro varovan z jeklenicami. Po lepem poplezavanju sva prišla na Kaninske pode, kjer se nama je odprl pogled proti Domu Petra Skalarja in bivaku. Po označeni poti, ki je nad razpokami in brezni Kaninskih podov še vedno varovana z jeklenico, sva v nadaljevanju prispela do bivaka in Doma Petra Skalarja, ki še vedno žalostno propada. Pri koči, kjer sva si privoščila manjši prigrizek naju je pozdravil prijazen mladenič - jamar ter nama skuhal čaj. Po krajšem pogovoru sva pot nadaljevala proti Visokemu Kaninu, saj so se nad nama pričeli zbirati temni oblaki, iz smeri Hudega Vršiča in Prestreljenika pa se je pričela valiti megla. Ko sva dosegla Vrh Osojnic (2371 m) sva sklenila, da bo glede na vremenske razmere bolje, da sestopiva na "D" postajo. Po označeni posti sva se spustila do razpotja poti na Visoki Kanin, kjer sva zavila desno in se povzpela na sedlo, južno od Hudega Vršiča. S sedla je sledil še sestop po tehnično zahtevnem delu, ki pa je dobro varovan z varovali in že sva bila na meliščih pod Prestreljeniškim oknom. Od tu sva se le še sprehodila do "D" postaje, kjer sva današnjo krožno pot zaključila. V Bum Baru sva si po končani turi privoščila še kavico, nato pa sva se z gondolo odpeljala v dolino.

Kljub temu, da se poletna sezona na Kninu bliža koncu, je bilo tudi tokrat kar veliko obiskovalcev. Nemalo je bilo takih, ki so se na pot proti Visokemu Kaninu, na ferato in še kam odpravili kar v navadnih športnih copatih in s "pedertašno" preko ramen. Bi pa pohvalil družino iz Češke, ki se je na turo odpravila ustrezno opremljena, čeprav so, kot je povedala gospa, pohodni čevlji iz Nemčije. Kaj naj bi to pomenilo, pa ve samo ona...😀😀😀






























četrtek, 19. avgust 2021

Šmohor - 1944 m

Mali in Veliki Šmohor sta vrhova nad Krnskim jezerom, ki nudita lep razgled na okoliške vrhove, kot so Krn, Batognica, Vrh nad Peski, Velika Montura, Velika Baba ter na številne druge vrhove Julijskih Alp.

Malo po šesti uri zjutraj sem pričel pri Domu Klamenta Juga v Lepeni in se po, zame ne prav idilični mulatjeri povzpel do planine Duplje. Oblačno jutro je bilo, termometer na snegomeru pa je kazal osem stopinj celzija. S planine sem nadaljeval proti Domu na Komni, a le do smerokaza, ki me je usmeril levo na označeno planinsko pot, ki vodi na Šmohor. Po stari, deloma zaraščeni mulatjeri sem se vzpenjal proti vrhu, družbo na poti pa so mi delali metulji, ki so jih vabile le še redke gorske cvetlice. Med potjo se je tudi zjasnilo in naredil se je lep in ne prevroč dan. Ko sem prišel pod ostenje Šmohorja sem se pečno povzpel čez melišče, na koncu le tega pa zavil levo na travnata pobočja. Ob poti sem lahko opazoval ostaline iz I. svetovne vojne, kot so rovi ter ostanki lopat ter drugega železa, najde pa tudi kakšen podplat vojaškega čevlja ter druge vojaške opreme. Po krajšem vzponu čez strma travnata pobočja sem dosegel vršni greben po katerem sem se nato sprehodil do vrha, 1944 m visokega Šmohorja. Štirje smo bili na vrhu, kar sploh ni bilo slabo, saj so mi ljubše manj obiskane poti in vrhovi. Po krajšem počitku in klepetu z mlajšim parom iz Ajdovščine sem sestopil do Doma pri Krnskih jezerih, kjer sem si privoščil kosilo. Ker se po dobrem kosilu prileže počitek, pa sem se zleknil še v ležalnik in užival. A ker je vsega lepega enkrat konec je bilo treba vstati, si oprtati nahrbtnik in se odpraviti nazaj v dolino. Na mulatjeri proti Lepeni pa so me tudi tokrat "očarali" tuje govoreči "pohodniki", ki so se v sandalih in drugi neprimerni obutvi spotikali ob večje in manjše kamne na poti. 

Po dobrih 7-ih urah in skoraj 23-ih prehojenih kilometrih, sem turo zaključil z mislijo, da se bom na Mali in Veliki Šmohor zagotovo še vrnil, naslednjič preko planine na Polju.




















torek, 10. avgust 2021

S Kanina do Rombona in v Bovec

Danes sva z Lidijo opravila dolgo željeno prečenje od "D" postaje Kaninske žičnice, do Rombona, od tam pa sva sestopila v Bovec.

Nekaj pred osmo zjutraj sva prišla na "A" postajo Kaninske žičnice, kjer je bilo že kar veliko ljudi, večinoma turistov, ki v poletnih mesecih, tako ali drugače opremljeni oblegajo Kanin. Midva sva se odpeljala do vrha oziroma do "D" postaje, kjer sva pričela s hojo. Najprej sva se povzpela na Sedlo, od koder sva kar po smučišču sestopila do Prevale, kjer sva stopila na označeno planinsko pot proti Rombonu. Razgledna in razgibana pot, z vzponi in spusti naju je preko pobočji Lope pripeljala do sedla med Lopo in Kotlom, kjer se levi odcepi pot na Veliko Črnelsko špico. Tu sva si privoščila krajši počitek za malico nato pa pot nadaljevala proti Rombonu. Na sedlu med Veliko Črnelsko špico in Vrhom Ribežnov se nama je odprl lep razgled na Mangart in Jalovec, na Triglav ter na Rabeljske špice, a prav dolgo nisva mogla uživati v razgledu, saj naju je čakala še kar dolga pot do Bovca. V nadaljevanju naju je pot pripeljala do ostalin iz I. svetovne vojne, nato pa sva se pričela vzpenjati proti vrhu Rombona. Ko sva prišla do kamnitih stopnic, okoli pol ure hoje do vrha Rombona sva se odločila, da na vrh ne bova šla, temveč sva nadaljevala naravnost po brezpotju ter preko balvanov prišla na melišča pod Rombonom, kjer sva ulovila označeno planinsko pot po kateri sva sestopila do Čukle. Naj povem, da ta del poti ni markiran, kar opozarja tudi napis na skali, pa tudi nekaj previdnosti ne bo odveč pri skakanju po balvanih ter iskanju prehodov med njimi. Z nekaj smisla za orientacijo, pa težav ne bi smelo biti. 

S Čukle sva sestopila do planine Goričica, od tam pa v Zavrzelno v Bovcu, kjer sva dobrih 6 ur trajajočo in okoli 15 kilometrov dolgo turo zaključila. Lepa, razgledna pot tehnično sicer ni zahtevna, potrebno pa je imeti kar nekaj kondicije, da o zadostni količini vode, predvsem poleti sploh ne govorim.

Priporočava....