Vzpon na Slavnik - 1028 m

Ker je bilo zadnje leto zaradi epidemije dokaj stresno, smo se v kolektivu Policijske postaje Bovec odločili, da je napočil čas, da si po napornem letu zaslužimo malo sprostitve. 

Ob 06.30 uri smo se zbrali na policijski postaji in se odpeljali do vasice Prešnica v bližini Kozine, od koder smo se nato povzpeli na Primorski Triglav, oziroma 1028 metrov visok Slavnik. 

Po osvojenem vrhu z obveznim foto dokumentiranjem, smo si pri Tumovi koči pod vrhom Slavnika, ki je bila žal zaprta privoščili okrepčilo, za katerega sta poskrbela naša ekonoma Tomaž in Danijel, pod slovensko zastavo pa smo počastili spomin na 30 let obstoja samostojne države Slovenije.  

Ob prijetnem in sproščenem druženju je čas hitro minil, in treba se je bilo vrniti v dolino. Za popestritev izleta smo za sestop izbrali strmo pot v vasico Podgorje, od koder smo se odpeljali v Fieso, kjer smo »napornejši« del izleta zaključili. 

Sledilo je samo še uživanje v dobri hrani in pijači ter kopanje v že pretoplem slovenskem morju.

V večernih urah smo se sicer utrujeni a polni lepih spominov vrnili domov. 

Dovška Baba - 1891 m in Hruščanski (Hruški) vrh - 1776 m

Na današnjem gorniškem izletu sta se nama z Lidijo pridružili tudi Katja in Nika, povzpeli pa smo se na Dobško Babo, 1891 metrov visok vrh v Karavankah.

Kmalu po sedmi uri zjutraj smo se iz Bovca preko Predela odpeljali na Gorenjsko, točneje do vasi Dovje ter naprej do kraja imenovanega Ravne, kjer smo na primernem mestu ob gozdni cesti parkirali. Z izhodišča smo pot nadaljevali po gozdni cesti, vse do začetka planine Dovška Rožca. Kmalu za vrati pašne ograje smo zavili levo, na označeno planinsko pot in se pričeli strmo vzpenjati skozi gozd. Po okoli pol ure grizenja kolen smo le prišli iz gozda, na pašnike razgledne planine Dovška Rožca, kjer so nas pozdravile cvetoče narcise. Po foto terminu med cvetočimi narcisami in z najvišjimi vrhovi Julijskih Alp za kuliso, smo se povzpeli do pastirske koče na planini, kjer smo si privoščili nekaj minut počitka. Po skromnem prigrizku smo poskrbeli še za ustrezno zaščito proti UV-žarkom, nato pa smo se odpravili proti vrhu Dovške Babe. Na vrhu smo se vpisali v vpisno knjigo, si v planinske dnevnike vtisnili žig, nato pa smo uživali v razgledih proti Triglavu, Stenarju, Kepi, Avstriji in Gornjesavski dolini. Po foto dokumentiranju osvojenega vrha smo pot nadaljevali na sosednji Hruščanski, tudi Hruški vrh, z višino 1776 metrov, ki se nahaja med Dovško Babo in Klekom. Med potjo smo uživali ob pogledu na cvetoče travnike, kjer sta prevladovala Spomladanski in Clusijev svišč, v skalnih razpokah pa so se bohotili Avriklji. Na Hruščanskem vrhu smo se vpisali v vpisno knjigo ter se oskrbeli z žigom, nato pa smo sestopili do planine Dovška Rožca ter se kar po gozdni cesti vrnili na izhodišče v Ravne.

Med povratkom domov smo si v Gozd Martuljku privoščili še slastno kosilo ter tako zaključili lep gorniški dan, v dobri družbi.    

Stol - 1673 m

Sprva sem nameraval nekam v Kaninsko pogorje, a je bilo že v jutranjih urah zavito v oblake. Ker je za takšne primere potrebno imeti tudi rezervni načrt, sem se podal na Stol, z vrhom na 1673 metrih nadmorske višine, ki se ponaša z najdaljšim grebenom v Julijskih Alpah.

Z avtomobilom sem se iz Učje odpeljal po gozdni cesti v smeri planine Božca, a le do prve "podrtije" ob cesti, kjer sem parkiral. Cesta do tu je zaradi nedavnega snemanja filma, skorajda "speglana", naprej pa je zaradi obilnih padavin in drugih dejavnikov milo rečeno zanič, a s terenskim vozilom gre vse do planine. Za pot po gozdni cesti do planine Božca sem potreboval slabo uro, s planine na vrh Stola pa nekoliko več, saj sem si kar nekaj časa vzel za fotografiranje gorskega cvetja, če že z razgledi zaradi gostih oblakov ni bilo nič. Veliko je bilo Spomladanskega in Clusijevega svišča, pa Jegličev in Resja, tudi Navadni slečnik je že zacvetel. Na samem vrhu se nisem mudil prav dolgo, saj je bilo dokaj hladno in vetrovno, gosti oblaki pa so trmasto vztrajali in zastirali sonce, ki je sicer sem ter tja sramežljivo pokukalo na plano. 

Na izhodišče sem se vrnil po poti vzpona, na poti pa razen obilice miši in nekaj domačinov, ki so se na planini Božca pripravljali na začetek pašne sezone, nisem srečal nikogar. 

Klub temu, da razgleda ni bilo, je bil izlet na Stol prav rožnat😀😀