Škrbina pod Montažem (Forca dei Disteis) - 2201 m

Lepo petkovo dopoldne sva z Lidijo izkoristila za vzpon na Škrbino pod Montažem - Forca dei Disteis, na nadmorski višini 2201 meter.

V zgodnjem jutru sva se preko prelaza Predel odpeljala v Sello Neveo (Na Žlebeh), od tam pa na planino Pecol, kjer je bilo kljub sorazmerno zgodnji uri že kar živahno. S parkirišča se se usmerila na pot proti Špiku Hude police - Cima di Terrarossa, a sva nad kočo Brazza zavila levo in nadaljevala proti sedlu pod Montažem. Hoja v jutranjem hladu je bila kar prijetna, vseskozi pa so naju spremljali tudi žvižgi alpskih svizcev, ki jih je tukaj kar veliko, a so se spretno izmikali fotografskemu objektivu. Ko je izza Montaževe skupine pokukalo sonce, sva bila že tik pod sedlom tako, da nama hiter dvig temperature ne predstavljal večjih preglavic. Tik pod sedlom, sva na melišču uzrla nekaj kozorogov, ki so brezskrbno mulili borno rastje in se kaj dosti nismo zmenili za horde dvonogih vsiljivcev, ki smo rinili v njihovo kraljestvo. Še najbolj naju je navdušila družinica z mamo kozoroginjo in malčkoma, ki so se za fotografiranje znali prav lepo postaviti. Po fotografiranju kozorogov sva se le še sprehodila do sedla oziroma škrbine, kjer kar nisva mogla verjeti, kako majhni smo v primerjavi z globokimi prepadi in mogočnimi stenami, ki se dvigajo nad njimi. 

Po krajšem počitku  in fotografiranju sva še malo raziskala okolico sosednjega Vrha Strmali, nato pa sestopila na planino pod Montažem, od koder sva se po hidraciji s "home made" radlerjem, vrnila na izhodišče na planini Pecol.

Ob povratku domov sva si v Rabeljskem jezeru še za silo umila prepotene noge ter tako zaključila še en lep gorniški izlet.

Pot Triglavske Bistrice

Zadnji dan dopusta sem se po Poti Triglavske Bistrice podal do Aljaževega doma v dolini Vrata.

Kljub slabši vremenski napovedi, začetek dneva niti ni bil tako vremensko zanič, kot so obljubljali vremenoslovci. Za vsak primer sem v nahrbtnik pospravil tudi pelerino in se preko Predela odpeljal v Mojstrano. Le nekaj avtomobilov je bilo na parkirišču pri planinskem muzeju, od koder sem se podal na dobrih deset kilometrov dolgo pohodno Pot Triglavske Bistrice. Na lepo urejeni stezi, ki je vzorno opremljena z informativnimi tablami o rastlinstvu, živalstvu in znamenitostih tega območja ter lepo označena s smernimi stebrički, sem si ogledal slap Peričnik, Galerije (Lope), na koncu pa še zatrep doline Vrat, ki ga obkrožajo dih jemajoči vršaci. V Aljaževem domu v vratih sem v planinski dnevnik odtisnil nekaj žigov, se nekoliko odžejal, nato pa sem se hitro napotil nazaj proti Mojstrani, saj so se nad dolino zgrnili črni oblaki pričelo pa je tudi grmeti

V zadnjem delu poti se je ulilo zato je še kako prav prišla pelerina, ki je zjutraj romala v nahrbtnik. 

Po skoraj petih urah hoje in slabih triindvajset prehojenih kilometrih sem izlet po Poti Triglavske Bistrice zaključil skorajda suh, če odmislim nekoliko prepoteno športno majico, kar pa tako ali tako sodi zraven.

Lep zaključek dopusta je bil.