Velika Baba - 2016 m

Že dolgo sem razmišljal o njej, o Babi, o Veliki Babi, ki se dviga nad dolino Lepena in danes sem šel nanjo.

Vroč dan se je obetal, zato sem že nekaj po šesti uri zjutraj stopal po mulatjeri, ki vodi h Krnskemu jezeru. Do zgornje postaje tovorne žičnice je bilo vse skupaj en velik dolgčas, ki pa je na srečo hitro minil in prav razveselil sem se smerokaza za Veliko Babo, ki je obljubljal še vsaj dve uri hoje, Po krajšem prečenju pasu gozda se je odprl svet, pa tudi razgled proti Krnu je bil vse lepši. Še vedno v jutranjem hladu sem stopal po poti, ki je lepo speljana preko melišč, pod strmimi ostenji Velike Babe. Ko sem prišel v manjšo dolinico med Veliko Babo in Veliko Monturo, me je pozdravilo jutranje sonce, ki pa ni prav nič skoparilo s svojo močjo in je pričelo prav neusmiljeno pripekati. Na srečo je rahel vetrič skrbel, da je bila hoja zaradi vročine še vedno znosna in da se je športna majica hitro sušila. Po nekaj minutah hoje sem na razpotju zavil levo, na večji skali je tudi puščica in napis, ki me je usmeril na pravo pot, nato pa nadaljeval strmo navzgor, vse do vrha 2016 metrov visoke Velike Babe. Pot je krasilo obilo gorskega cvetja, zmagovalke pa so bile planike ali očnice, ki jih je bilo tam gori resnično veliko.

Fantastičen razgled ponuja tale "babnica", prednjačita seveda Krn in Krnsko jezero, prav nič pa ne zaostajajo najvišji vrhovi Julijskih Alp, z očakom na čelu ter razgled na dolino Lepena. Več kot uro sem popolnoma sam užival v miru in tišini in vse lepote gora, sem imel za nekaj trenutkov lahko samo zase. 

Ob povratku sem sicer srečal enega tujega pohodnika, ki je sopihal proti vrhu Velike Babe, na mulatjeri proti Krnskemu jezeru pa je bila prava procesija takšnih in drugačnih pohodnikov, ki so upam da srečno in brez poškodb prišli do želenega cilja, pa tudi nazaj.

Lepa gorniška tura je bila, na kateri se je v slabih sedmih urah hoje, nabralo skoraj 16 kilometrov in preko 1300 višinskih metrov. 

Mala Mojstrovka - 2332 m

Za zaključek mini dopusta sva se z Lidijo povzpela na Malo Mojstrovko, kamor si je Lidija že toliko časa želela.

Ob sedmih zjutraj je bila na Vršiču že gneča in kar potruditi se je bilo treba, da si našel primerno parkirno mesto. Po plačilu parkirnine, ta letos znaša 5 EUR, sva se opremila, pa tudi oblekla, saj je termometer kazal zgolj borih 8 stopinj celzija. Za vzpon sva izbrala južno pot, ki so jo v strmi, krušljivi grapi pod sedlom opremili z jeklenico, zaradi česar je vzpon varnejši, pa tudi lažji. Pred vstopom v grapo sva srečala dva mlajša, nemško govoreča "gornika", ki sta se zanimala, ali sta na pravi poti za vzpon po zelo zahtevni Hanzovi poti. Prijazno sva jima razložila, kje poteka Hanzova pot, obenem pa sva jima vzpon tudi odsvetovala, saj nista imela ne čelad, niti samovarovalnih kompletov. Kljub temu sta se odločila, da bosta šla po Hanzovi poti, zato sta se obrnila in odkorakala nazaj proti Vršiču. Nekoč bo potrebno tudi pri nas urediti stvari, kar se tiče reševanj, v primeru nesreč v gorah, ki jih povzročijo malomarni, slabo opremljeni in neizkušeni pohodniki. A o tem ne bi...

Pred vstopom v krušljivo grapo sva si zaradi varnosti nadela čeladi in se ob pomoči jeklenice (POZOR !!! - en klin, v katerega je jeklenica vpeta je izruvan iz stene), povzpela na sedlo na vrhu grape, kjer je strmina popustila, odprl pa se nama je tudi pogled proti Primorski. Tu sva si vzela nekaj minut za manjši prigrizek in krajši klepet z dekletoma, ki sta se na Malo Mojstrovko podale prvič. 

S sedla pa sva se na vetrovni vrh povzpela kar malo po svoje, a vseeno varno. 

Veliko pohodnikov je prihajalo na vrh, tako po južni, kot tudi po Hanzovi poti, vsi pa so bili tudi ustrezno opremljeni. No ne ravno vsi, tokratne "zmagovalke" so bila tri mlada dekleta, ki so na vrh prišle po Hanzovi poti, brez vsega, zgolj v nizkih športnih copatih, ena celo prepričana, da je prišla po "normalni" poti. Ko smo ji povedali, da je prišla po zelo zahtevni, zavarovani plezalni poti, se je dobesedno sesedla ter se pričela tresti in neutolažljivo jokati. Niti predstavljati si ne upam, da bi se ji na poti kaj zgodilo.

Ker je bilo na vrhu dokaj hladno, vse več pa je bilo tudi megle, sva po poti vzpona sestopila do melišča pod Mojstrovko in se po njem ekspresno hitro "odpeljala" na Vršič. V Tičarjevem domu sva se še odžejala ter se nato zadovoljna odpeljala domov.

Lep zaključek mini dopusta sva si naredila.