Krn - 2244 m

Načrti so bili sicer malce drugačni, a na koncu smo bili, kljub oblačnemu in meglenemu vremenu zadovoljni.

V malo večji zasedbi, poleg moje malenkosti in Lidije, sta tokratno gorniško odpravo, sestavljali še Katja in Nika, smo se v sončnem jutru, s planine Kuhinja podali proti Krnski škrbini. Da vzpon ne bi bil preveč podoben ležernemu sprehodu, smo jo nad Kožljakom, kar po brezpotju, ubrali naravnost navzgor ter višje ulovili mulatjero, ki vodi na Krnsko škrbino. Sprva smo nameravali po dolini Lužnice, sestopiti na planino Leskovca, a so nam načrt prekrižala snežišča pod Batognico.

Da ne bi šel dan v nič, Katja in Nika, pa na Krnu sploh še nista bili, smo se v prijetni ovčji družbi, povzpeli pa na Krn. Družbe je bila še najbolj vesela Nika, saj so jo ovce vzele kar za svojo. Na vrhu je sledil kratek postanek, za foto termin in modrovanje s parom, z Gorenjske o položajih italijanskih in avstro-ogrskih vojakov, v I. svetovni vojni ter o okoliških vrhovih. Z vrha smo sestopili do Gomiščkovega zavetišča, ki je bilo žal zaprto, zato smo se v zimski sobi le malce ogreli, nato pa nadaljevali s sestopom na planino Kuhinja. V koči na planini Kuhinja, nas je Katja pogostila s štruklji, jabolčnim zavitkom in pijačo, po malici pa smo se odpeljali do Kobarida, kjer se je današnja gorniška avantura zaključila.

Baje, da bomo v prihodnosti skupaj šli še na kakšen hribovski izlet, vsaj tako sta obljubili Katja in Nika.

Kljub meglenemu in oblačnemu vremenu smo se imeli super.

 

Tolminski Migovec - 1881 m

Že dan prej sva se s sodelavcem dogovorila za vzpon na Tolminski Migovec, kjer že kar nekaj let nisva bila.

Začela sva v Tolminskih Ravnah, od koder sva se po označeni planinski poti odpravila proti vrhu Tolminskega Migovca. Hitro sva prišla na planino na Kalu, kjer sva si vzela nekaj minut za klepet z domačinoma, ki sta pri nekdanjih pastirskih kočah, že predčasno koristila bon, ki nam ga bo za letošnje dopustovanje v naši prelepi deželici, namenila država. Po tekočem okrepčilu, ki sta nama ga domačina velikodušno namenila, sva z lahkoto nadaljevala proti vetrovnemu vrhu, katerega sva dosegla po dobrih dveh urah hoje. V bližini velikega možica in vpisne skrinjice, sva poiskala zavetje, da sva si lahko skuhala kavo, ki sva jo z užitkom popila ob kosu jabolčno/skutinega zavitka. Kljub vetru, sva kar dobro uro uživala v razgledu na okoliške vrhove, venca Tolminskih gora (Tolminski Kuk, Rušnati vrh, Vrh nad Škrbino, Vogel, Žabiški Kuk...), na Krnsko pogorje, z Rdečim Robom v ospredju, na Matajur, na Tolminsko kotlino, zaradi čistega ozračja pa se je videlo celo morje. 

Omeniti pa je potrebno tudi obilo gorskega cvetja, ki Tolminski Migovec počasi spreminja v botanični vrt, ki si ga velja ogledati.

Ker se je hladen severni veter krepil, sva se počasi odpravila proti izhodišču, kjer sva turo zaključila in se odpeljala v Tolmin in si v enem od tamkajšnjih gostinskih lokalov privoščila zaslužen, hladen...