Krasji vrh - 1773 m

Za tokratni planinski izlet je bil izbran Krasji vrh, ki je s svojimi 1773 metri, najvišji vrh grebena Polovnika, ki se nahaja med Bovcem in Kobaridom.

Za vzpon smo (zasedba je bila tokrat nekoliko številčnejša) izbrali pot mimo snežne jame, sestopili pa smo mimo "kolujev" - ostankov topniških položajev na južnem pobočju Krasjega vrha. 

Kljub nekoliko vetrovnemu in mrčastemu vremenu smo se imeli lepo.

Veliki Rob (Kota 1313) - 1313 m

Po nekaj letih sem spet obiskal Veliki Rob oziroma Koto 1313, kjer je bil med prvo svetovno vojno položaj Avstro-Ogrske topniške opazovalnice. 

Tokrat sem za vzpon izbral pot iz Bovca, ki vodi preko Širokega plazu in je zame osebno, veliko bolj razgledna in razgibana, kot označena pot od Trdnjave Kluže. Sončno in toplo je bilo, zato sem se že po nekaj minutah hoje pošteno ogrel. Pot me je vodila skozi gozd, mimo zanimivih skalnih gmot ter ostalin, ki so delo človeških rok iz nekih drugih časov. Družbo so mi delali plašni martinčki in zelenci, ki so ob vsakem mojem koraku, urno hiteli iskati skrivališče, pred grozečo človeško prikaznijo, ki je zmotila njihov mir, na toplem spomladanskem soncu. 

Po prečenju melišč Širokega plazu ter strme grape sem prišel do razpotja, kjer sem iz oznake na drevesu, ki jo je že dodobra načel zob časa lahko razbral, da se desno odcepi pot k Trdnjavi Kluže, levo pa..... Aha, leva pot pa vodi do 1313, vsaj tako je nekdo, verjetno z nožem vrezal v skorjo drevesa. Torej, šel sem levo.... 

Strma, neoznačena, s suhim in drsečim listjem postlana steza, ki je v ključih premagovala strmo gozdnato pobočje me je na Koto 1313, po slabe pol ure hoje pripeljala iz nasprotne smeri, kot pa pot od Trdnjave Kluže.

Lepo je bilo, zaradi čistega ozračja se je daleč videlo, rahel vetrič pa je poskrbel, da ni bilo prevroče. 

Dobre pol ure sem se zadržal in užival v razgledu na Bovško kotlino in na okoliške vrhove, potem pa po označeni poti sestopil do trdnjave Kluže, kjer sem današnji izlet tudi zaključil.

Zapotoški slapovi

Pregovorno muhasti April nas letos razvaja s sončnim in toplim vremenom, zato sva četrtkovo dopoldne izkoristila za obisk Zapotoških slapov.

Ne prav zgodaj sva se z Lidijo odpeljala v Trento in parkirala na parkirišču pri Koči pri izviru Soče. Kljub soncu je bilo še vedno dokaj hladno, a sva se tolažila z dejstvom, da se bova med hojo hitro ogrela. S parkirišča sva se po makadamski cesti odpravila proti zadnjemu parkirišču, ki je tudi izhodišče za vzpon na Bavški Grintavec, Jalovec in Zavetišče pod Špičkom, kjer sva zavila levo v strugo Suhega potoka. Nekaj časa sva hodila po strugi, a sva jo višje prečila in poiskala označeno stezo, ki poteka po desnem bregu Suhega potoka. Sprva je bilo na gozdni stezi le nekaj zaplat pomrznjenega snega, a bolj ko sva se bližala soteski, več ga je bilo. Previdno sva se po zasneženi in pomrznjeni stezi nekako le prebila v bližino prvega, 15 metrskega slapu, ki pada v turkizno zelen tolmun, a prav do tolmuna zaradi vode in ledu nisva mogla. Tudi ogled ostalih slapov in tolmunčkov sva zaradi varnosti raje opustila in si jih bova ogledala kdaj drugič.

Ob povratku, sva si na toplem soncu privoščila nekajminutni odmor za malico, nato pa sva se vrnila na izhodišče in odpeljala domov.

Kljub temu, da si vseh lepot, ki jih Zapotoški slapovi ponujajo, nisva mogla ogledati sva bila zadovoljna, da sva nekaj ur preživela v naravi, zgolj ob zvokih ptičjega petja in šumenju Suhega potoka.

Še se bova vrnila....