Vremščica - 1027 m

Današnja Vremščica je bila sicer popolno nasprotje tistega, kar so za nedeljo napovedovali vremenoslovci. Ob pol desetih dopoldan je v Senožečah deževalo kot za stavo, a se z Lidijo nisva kar tako predala. 

Ker pregovor pravi, da sreča spremlja hrabre, sva ravno toliko posedela v avtomobilu, da sva pojedla buhtelj, ki sva ga imela s seboj in prenehalo je deževati. Hitro sva se preobula, si oprtala nahrbtnika in se po markirani poti odpravila proti vrhu Vremščice. Sprva je bila pot, kljub obilnim padavinam v preteklih dneh, razmeroma solidna, višje v gozdu pa se je spremenila v blatno drsalnico, ki je poskrbela, da sem se dodobra razgibal s svojimi akrobatskimi vložki. Ko sva iz gozda prišla na neporaščena pobočja Slatne sva ugotovila, da zaradi goste megle, danes z razgledom ne bo nič, ponovno pa je pričelo tudi rahlo rositi. Kljub dežju sva s hojo nadaljevala in po okoli pol ure dosegla megleni vrh. Po vpisu v vpisno knjigo in odtisnjenem žigu v planinski dnevnik, sva osvojitev vrha še fotografsko dokumentirala, nato pa sva se sprehodila še do nekaj minut hoje oddaljene cerkvice Sv. Urbana. Ker je pihalo in rosilo sva se v Frančiškovem zavetišču, ki se nahaja tik ob cerkvici preoblekla in pomalicala, nato pa sva si ogledala še Marijino kapelici, ki se nahaja v neposredni bližini. 

Po poti vzpona sva se oddrsala nazaj na izhodišče v Senožeče, kjer sva moker, meglen in blaten izlet na Vremščico zaključila.

Kljub slabemu vremenu sva srečala presenetljivo veliko pohodnikov, pa tudi midva sva se imela prav super. 

Humčič - 810 m

O vremenu ne bom izgubljal besed, je kakršno pač je. 

Deževni predah sem izkoristil za vzpon na Humčič, 810 metrov visok vrh, ki se nahaja zahodno od Javorščka. Začel sem pri bazenu Slatenik, pri Čezsoči in pot nadaljeval po široki makadamski cesti, ki se zložno vzpenja po pobočju Humčiča. 

Pri odcepu za Dolino škratov sem poiskal neoznačeno stezo, ki vodi na vrh. Do sedla med Javorškom in Humčičem sem jo ubral kar po hudourniški grapi, polni podrtih dreves, na sedlu pa ujel dobro uhojeno pot, ki me je tudi skozi kaverno, pripeljala na vrh. Na vrhu je sicer vpisna skrinjica, ki pa že lep čas ni videla vpisne knjige. Z vrha Humčiča je nekaj razgleda le proti vzhodu oziroma Javorščku, na ostale strani pa razgled ovirajo krošnje dreves. 

Z vrha sem se podal še do bližnje Doline škratov in razočaran ugotovil, da je večji del palčkov razbitih. Močno se nagibam k dejstvu, da je vzrok za to, človeška hudobija. 

Umazan kot prašiček sem se vrnil nazaj na izhodišče, a vseeno zadovoljen, da sem lahko nekaj ur preživel tam, kjer sem najraje, to je v naravi.