Ferata Hvadnik

Danes sva z Lidijo udejanila, že kar nekaj časa načrtovan obisk ferate Hvadnik v Gozd Martuljku.

Ko sva se iz smeri Kranjske Gore pripeljala v Gozd Martuljek, sva pri odcepu za Srednji vrh zavila levo in parkirala v bližini košarkarskega igrišča. Ker so bile že za dopoldan napovedane plohe, sva se hitro opremila s plezalnim pasom, samovarovalnim kompletom in seveda čelado ter se napotila proti izhodišču. Kar nekaj minut sva porabila, za iskanje prehodov z levega na desni breg in nazaj, da sva prišla do prve jeklenice, saj je bil vodostaj potoka Hvadnik, zaradi včerajšnjih padavin nekoliko povišan.

Kljub mokrim in spolzkim skalam in jeklenicam, sva ferato v dobri uri varno preplezala. Po poti skozi gozd sva se vrnila na izhodišče, vmes pa sva si ogledala še slap Jrm'n in del novo nadelene, istoimenske ferate, ki poteka tik ob hudourniku in je označena z oceno težavnosti "E". 

Čeprav ferata Hvadnik ni najtežja, ocenjena je z "B"/"C" je vsekakor ni za podcenjevati. 

Za naju je bila to zanimiva izkušnja, na lepo speljani ferati, v slikoviti soteski potoka Hvafnik sva uživala in se bova sem zagotovo še vrnila.

Zreško Pohorje

Krajši dopust v Zrečah sva z Lidijo izkoristila predvsem za pohodništvo, razvajanje v Termah Zreče ter za uživanje v kulinaričnih dobrotah Zreškega Pohorja in Rogle.

Dne 25.08.2019, v dopoldanskih urah sva se pripeljala v Zreče in se namestila v že poprej rezervirani sobi enega od gostišč. Ker je bila vremenska napoved bolj slaba, sva hitro pripravila pohodniška nahrbtnika in se odpeljala na Roglo. Kljub megli in ne prav visoki temperaturi so se parkirišča na Rogli dušila v pločevini, pohodniki, kolesarji in nedeljski obiskovalci pa so Roglo, dobesedno okupirali. Midva sva se podala proti Lovrenškim jezerom, na poti, pa sva kljub megli, ki naju je ves čas spremljala neizmerno uživala. Po dobri uri sva prispela do Lovrenških jezer, kjer se je megla  nekoliko razkadila tako, da sva si lahko barje in jezera dodobra ogledala. Po ogledu jezer sva pot nadaljevali proti planinski Koči na Pesku, a sva vmes naredila postanek še v Restavraciji Mašinžaga, kjer sva si privoščila okusen borovničev zavitek. Po kar zajetnem zalogaju sva pot nadaljevala proti Koči na Pesku, od tam pa naprej proti Rogli. Vmes sva se povzpela še na 30 metrov visok razgledni stolp, s katerega pa zaradi goste megle, razgleda žal ni bilo. Od razglednega stolpa sva jo kar po smučišču mahnila do Jurgovega, od tam pa po cesti na izhodišče, kjer sva dobre 4 ure trajajočo in okoli 16 kilometrov dolgo krožno pot sklenila. 

Z Rogle sva se odpeljala v Zreče, kjer sva si privoščila še razvajanje v Termah Zreče, nato pa še slastno večerja, s katero sva prvi dopustniški dan v Zrečah tudi zaključila. 

Drugi dna najinega dopusta je jutro v Zrečah obetalo lep dan. Takoj po zajtrku sva se odpeljala na Roglo, kjer pa naju je ponovno pozdravila megla. V načrtu sva imela obisk Ribniške koče in bližnjega Jezerskega vrha, zato sva se hitro odpravila na pot, saj sva se bala, da vreme ne bo zdržalo in res ni.

Nekje na polovici poti do Ribniške koče se je razbesnela huda nevihta z močnim nalivom, vetrom, sodro, da o grmenju in bliskanju sploh ne govorim. Hitro sva si nadela pelerini, in se napotila nazaj proti Rogli, kamor sva po dobri uri tudi srečno prispela. Ker sva bila nekoliko premočena sva se v piceriji Planja preoblekla in pogrela s toplim čajem. Privoščila sva si tudi izvrsten Pohorski lonec in Pohorsko rezino, nato pa sva se kljub temu, da nisva prišla do željenega cilja, zadovoljna vrnila v Zreče. Po krajšem počitku sva odšla na ogled Zreškega jezera, nato pa sva si spet privoščila razvajanje v Tremah Zreče. Sledila je še okusna večerja in tudi drugi dan dopusta se je počasi prevesil v noč. 

Naslednje jutro sva se po zajtrku odpeljala domov, a se bova na Zreško Pohorje zagotovo še vrnila, saj si morava še veliko ogledati. 

Kljub bolj klavrnemu vremenu sva se imela super.