Vrh nad Peski - 2176 m

Malo pred šesto zjutraj sem se odpeljal do planine Kuhinja, kjer je bilo že kar živahno. 

S planine sem se napotil proti Krnu, vendar sem nad Kožljakom zavil desno na Krnsko škrbino. Na škrbini sem ugotovil, da je na Batognici gneča, zato sem do Praga uporabil "obvoz". S Praga sem nadaljeval na Vrh nad Peski, kjer je sledil krajši odmor za malico in obvezno fotografiranje. Ker sta se Krn in Batognica že zavila v oblake, megla pa se je pričela vleči tudi po dolini Lužnice je bilo najbolje z Vrha nad Peski sestopiti in se odpraviti v dollino. 

Za sestop v dolino sem izbral pot po dolini Lužnice, ki nikoli ne razočara. Resda sem nekaj časa hodil po megli, vendra se je le ta ob pravem času razkadila tako, da sem lahko občudoval tudi prelepo jezerce v Lužnici, ki je eno od treh Krnskih jezer. 

Sledil je še sestop proti planini Leskovca in naprej do planine Kuhinja, kjer sem današnjo, 19 kilometrov dolgo turo zaključil. 

Krasen dan v Krnskem pogorju.

Še vedno sedi in čaka

Utrinek s poti proti Krnski škrbini

Krnska škrbina

Krnska škrbina

Razgled s poti pod Batognico

Pogled nazaj s poti pod Batognico

Vrh nad Peski s Praga

Dolina Lužnice s poti proti Vrhu nad Peski

Vrh nad peski s poti

Še zadnji vzpon proti vrhu

Miniatura Aljaševega stolpa na vrhu

Batognica in Krn

Pogled z vrha na Krnsko jezero

Pogled z vrha po dolini Lužnice

Pogled z vrha proti spomeniku - Piramidi na Peskih

Piramida na Peskih - približana

Na vrhu

Razgled z vrha

Še pogled nazaj ob sestopu

Megla po dolini Lužnice

Jezero v Lužnici

Utrinek s poti proti planina Leskovca

Rdeči rob

Paša

Z Vogla na Šijo - 1880 m in Orlove glave - 1682 m

Družinski izlet na Vogel, Šijo in Orlove glave.

Zjutraj smo se z vlakom, z želetniške postaje Most na Soči odpeljali do Bohinjska Bistrice. Na železniški postaji nas je pričakal moj bivši sodelavec in nas velikodušno odpeljal do nihalke Vogel. Ker se nam ni prav nič mudilo, smo skupaj popili še kavo in malo poklepetali. Obiska je bilo veliko,  zato je nihalka obratovala skoraj brez prstanka tako, da daljšega čakanja ni bilo.

Po nekajminutni vožnji smo prispeli na Vogel, kjer je bilo že veliko obiskovalcev. Od Ski hotela Vogel smo jo preko smučišča mahnili proti Orlovim glavam in naprej proti Šiji. Po dobi uri hoje smo prispeli do razpotja, kjer se levo odcepi pot proti Rodici, desno pa proti Voglu. Mi smo nadaljevali naravnost in že kaj kmalu zagrizli v strmino. Po strmem vzponu smo doseglji tvanat, delno prepadni vrh, kjer nsa je pričakal trop ovac. Po krajšem počitku in malici smo še nakaj časa uživali v razgledu na bližnji Vogel in Rodico, na verigo Tolminskih gora, pa na Julijske Alpe z Očakom v glavni vlogi. Z dokaj vetrovnega vrha smo po poti vzpona previdno sestopili do razpotja pod Šijo ter se od tam vrnili do Orlovih glav in se povzpeli na vrh, kjer stoji lesen križ z zvonom.

Z Orlovih glav smo se po smučišču vrnili do Ski hotela in se nato z nihalko odpeljali v dolino. Z avtobusom smo se odpeljali do železniške postaje, kjer smo sedli na vlak, ki nas je pripaljal domov.

Lep poletni dan, z veliko obiska in krasnimi razgledi.

Po Via Ferrata do Prestreljniškega okna - 2391 m

Pred nekaj dnevi so na Kaninu odprli novo zavarovano plezalno pot od Sedla, do Prestreljeniškega okna - družinsko ferrato Prestreljenik.

Kolega Bogdan, se je z mojim predlogom, da si to novosr pobliže ogledava takoj strinjal in tako sva se nekaj po osmi uri zjutraj, z gondolo odpeljala na Kanin. Po okoli 45 minutah vožnje sva prispela na D postajo, ki pa je bila žal ovita v meglo.

Od tu sva nadaljevala do Sedla ter se usmerila na markirano pot, ki vodi na vrh Prestreljenika. Po nekaj minutnem vponu sva prišla do vstopa v ferrato Prestreljenik. Kljub temu, da je ferrata označena s stopnjo težavnosti A (lahka), sva se ustrezno opremila s plezalnim pasom, samovarovalnim kopletom ter zaščitno čelado. Varnost je pač na prvem mestu. 

Po nekaj poplezavanja na tej res lepi in zelo dobro zavarovani poti, ki je speljana po južnem pobočju Prestreljenika, sva prišla do Prestreljeniškega okna, od koder je ob jasnem vremenu lep razgled na Bovško kotlino, Jadransko morje ter na sosednjo Sello Neveo, planino Pecol, Montaž in še bi lahko našteval. .Od okna je sledil še nekoliko bolj "siten" sestop po melišču in spet sva bila na D postaji, kjer sva današnjo, krožno turo tudi sklenila.

Oblaki in megla so ob najinem povratku v dolino le še bolj ovili Kaninsko pogorje, pričelo pa je tudi rahlo deževati.

Ja vreme je že vedlo, do kdaj mora zdržati.