Še v mraku sva se odpeljala proti planini Podkuk, kjer je bilo nekaj po peti uri zjutraj že 19 stopinj. Na planini so ravno zaključili z jutranjo molžo, živina pa je že nestrpno čakala odhod na pašo. V prijetni družbi čas hitreje mine in že sva bila na planini Razor. Z oskrbnico, ki jo je Bogdan kar malo prestrašil, smo malce poklepetali, o vremenu seveda, nato pa sva pot nadaljejeva proti najinemu današnjemu cilju, Vrhu nad Škrbino.
Občasno je bilo med rušjem dokaj soparno, na meliščih pod grebenom pa je bilo že bolje, saj je nekoliko "pihljalo" tako, da je bil korak bistveno lažji. Ko je izza grebena Toominskih gora pokukalo sonce, sva bila že na strmih, travnatih pobočjih tik pod vrhom. Le še nekaj korakov po vršnem grebenu in že sva bila na vrhu.
Razgled na Bohinjsko jezero je zakrivalo še večje, megleno jezero, so pa bili zato razgledi na okoliške vrhove prekrasni. Nekaj pred deveto uro dopoldan sva pričela sestopati proti planini Razor in takrat je sonce že pošteno pripekalo. Med vzponom in sestopom nisva srečala nikogar, sva pa ob povratku na planino Razor, naletela na družino, ki se je nekaj pred enajsto odpravljala proti vrhu. Na vprašanje ali ne bo prevroše so vsi v en glas zatrdili, da so tega vajeni. Hja vsak ima svoje užitke, najini so se okoli poldneva zaključili na izhodišču, planini Podkuk.
Lepo je bilo !!
