Slap Beri - 454 m

Slap Beri je 36 metrov visok slap na potoku Godiča. Dostop do slapu je iz vasi Poljubinj pri Tolminu, za pot pa je potrebnih okili 30 minut hoje. No kakor za koga. 

Pot do slapu je bila nekoč lično urejena in označena, v zadnjem času pa je dostop nekoliko otežen, saj so hudourniške vode ne nekaj mestih pot dodobra načele. 

Odpeljal sem se v Poljubinj, kjer sem parkiral pri kamnitem koritu, takoj za mostom čez potok Godiča.

Kamnito korito, kjer sem parkiral

Vrnil sem se čez most ter takoj za njim zavil desno in nadaljeval po desnem bregu potoka Godiča do klavž.

Takoj za mostom, desno

Pri klavžah pa sem doživel neprijetno presenečenje, saj mostu čez Godičo ni bilo več. Kaj se je z mostom zgodilo mi ni znano, mi je pa nekako po spolzkih in poledenelih skalah  uspelo prećkati Godičo in pritii na pot do slapu, pa še popolnomqa suh mi je uspelo ostati.

Mostu ni več, ostal je samo betonski temelj

Pot sem nato nadaljeval po levem bregu potoka Godiča, pri čemer sem prečil tudi dve hudourniški grapi, kar pa z malo spretnosti  in pazljivosti ni bila kakšna velika težava. Zaradi zelo nizkih temperatur, ki vztrajajo že kar nekaj dni, sem  lahko na vsakem koraku občudoval ledene skulpture v različnih barvnih odtenkih..

Smerokaz,  naslonjen na bližnje drevo

Struga potoka Godiča

Prva hudourniška grapa

Pogled v strugo potoka Godiča, s poti k slapu Beri

Ledene skulpture

Povsod visijo ledene sveče

Struga potoka Godiča

Druga hudourniška grapa

 Nekoliko višje me je pot pripeljala do viseče brvi po kateri sem prečkal Godičo in se ponovno po desnem bregu, v nekaj minutah povzpel vse do slapu.

Viseča brv čez Godičo

Pot med balvani

Prekrasen, 36 metrov visok slap Beri, v neokrnjeni, divji naravi.

Slap Beri

Sla Beri

Tolmun slapu

Rodica - 1966 m

Včeraj me je poklical  kolega Bogdan in predlagal, da bi šla danes na Rodico. Pa sva šla, iz Ruta.

V Rutu naju je pričakala megla, ki je vztrajala tja do nadmorske vižine okoli 1500 metrov ter temperatura - 6 stopinj. Kaj kmalu naju je hoja pošteno ogrela, ko pa sva se dvignila še nad megleno mejo in uzrla temno modro nebo, brez oblačka sva vedela, da bo dan zares tak, kot mora biti - krasen. Snega na poti do sedla ni bilo prav veliko, je pa bila pot mestoma poledenela, zato je bila potrebna večja previdnost. Tik pod sedlom je pričel pihati ledeno mrzel veter, ki naju je spremljal vse do vrha, kjer je bila po najini laični oceni temperatura krepoko pod - 10 stopinjami.
 

Greben do vrha je bil močno poledenel, sneg pa spihan. Obvezna je bila zimska oprema (dereze in cepin). Na vrhu sva nekaj minut uživala v prečudovitih razgledih, vendar sva se zaradi strupenega meraza kmalu odločila za sestop. 

Super sva se imela.

Na Rodico

Pogled proti Jehlcu

Kljub mrazu resje cveti

Sveče

Pogled na greben proti Črni prsti

Nad meglo

Utrinek s poti

Jehlc in megleno morje

Utrinek s poti

Pogled proti Tolminskim goram

Ivje na rušju

Kupčki

Rodica s sedla

Na sedlu, pogled proti Truglavu

Na sedlu, pogled proti Tolminskim goram

Vrh Rodice

Pogled po grebenu proti Črni prsti

Pogled na Tolminske gore z vrha Rodice

Ta velik

V dolini pa megleno morje

Na vrhu z Bogdanom

Utrinek z vrha

Ob sestopu se je megla v dolini nekoliko razkadila

Še en pogled proti Jehlcu, potem pa domov

Žabijski vrh - 772 m

Naša Tolminska je posejana s hribčki, hribi in gorami, med njimi pa je tudi Žabijski vrh. Ta 772 m visok vrh, ki se dviga nad vasjo Žabče se z grebenom navezuje na Tolminski Triglav, z vrha pa je lep razgled na Tolmin z okoliškimi vasmi, na dolino Soče in na dolino Tolminke. Po nekajdnevni vremenski kislici sem se dopoldan odločil prav zanj, saj je tako kot še mnogi drugi naš "hišni hrib".

Odpeljal se v Žabče in še dober kilomete rnaprej v smeri Tolmiskih Raven ter parkiral na manjšem makadamskem parkirišču pri čebelnjaku. Tu sem se usmeril na sprva široko gozdno pot in sledil markacijam in smerkozom za kočo na planini Razor.

Po poti proti koči na planini Razor

Po nekaj minutni hoji sem prispel do zanimivega kamnitega stola, kjer si tisti že nekoliko utrujeni pohodniki lahko malce oddahnejo. Tukaj se levo odcepi  tudi dokaj strma neoznačena steza, ki vodi na vrh.

Kamniti stol

Sam sem nadaljeval po označeni, še vedno široki poti, ki se je kmalu spremenila v stezo, ki v ključih premaguje strma pobočja..

Pot

S poti se mi je občasno odprl razgled na Tolmin in okoliške vasi.

Razgled na del Tolmina in reko Tolminko

Razgled na Tolmin

Višje me je pot pripeljala do hudournika, ki pa glede na večdnevno močno deževje ni imel kaj dosti vode.

Hudournik kljub obilnim padavinam ni imel kaj dosti vode

Nadaljeval sem ob hudourniški grapi in opazoval nešteto, od žledoloma podrtih dreves, ki ležijo vse povprek.

Od žledoloma podrta drevesa

Vse bolj blatna in spolzka pot me je nato mimo izvirčka, kjer se lahko odžejamo in zanimivih skal pripeljala do razpotja, kjer sem zavil levo proti Žabijskemu vrhu (desno Tolminski triglav, planina Lom in koča na planini Razor).

Pot me je je nato pripeljala na greben, kjer je posijalo tudi sonce, zato je bila hoja do vrha še toliko prijetnejša. Na vrhu, kjer je od leta 1998 postavljen manjši, lesen križ  je termometer kazal 5 stopinj celzija. 

Nekaj časa sem uužival v razgledu, nato pa sem se po isti poti vrnil do avtomobila,.

Izvir, kjer se lahko odžejamo

Zanimiva skala

Pot na greben je nekoliko poškodovana

Neokrnjena narava

Posijalo je sonce

Na vrhu je postavljen manjši, lesen križ

Da človek ve kje je

Na vrhu je tudi klopca

Okrnjen pogled v dolino Tolminke

Razgled na Tolmin

Razgleg na Zatolmin in Dolje ter navzgor po Soški dolini

Razgled proti Mostu na Soči