Matajur - 1642 m

Vremenoslovci so napovedali poslabšanje vremena, zato sem že včeraj razmišljal kam na zadnji letošnji sprehod,. Zjutraj sem se odločil za Matajur in sicer za krožno različico poti, po kateri še nisem hodil. Odpeljal sem se do Rifugio Pelizzo, kjer sem parkiral, nato pa sem se nekoliko nižje od parkirišča usmeril na pot 750 - Fonte Skrila. Po slabe pol ure hoje, po čudovitem bukovem gozdu, sem že bil pri izviru, od koder sem nadaljeval na sedlo, kjer se priključi pot iz Avse. Nadaljevanje poti na vrh Matajurja je bila ena sama uživancija. Toplo decembersko sonce ter prekrasni razgledi na Krnsko in Kaninsko pogorje, Dolomite, Rombon, Jalovec in še in še. Na vrhu je bilo kar vetrovno, pa tudi kar veliko obiskovalvec, predvsem Italijanov. Z enim od njim sva malo podebatirala o prelepem razgledu, gorah in vremenu, si zaželela vse dobor v novem letu, nato pa odšla vsak svojo pot. Z vrha sem sestopil do Doma na Matajure, od koder sem se spustil na začetek Maršinske planine, od tam pa sem se vrnil na patkirišče Rifugio Pelizzo. Krasen, zadnji letošnji dan v hribih. 

Začetek poti pod parkiriščem pri Rifugio Pelizzo

Popolnoma suh studenec

Razpotje v čudovitem bukovem gozdu

Kamnito korito pri izviru - Fonter Skrila

Zelo huda zima pod sedlom :)

Na sedlu se priključi pot iz Avse

Odprejo se prekrasni razgledi na Kaninsko pogorje

Čudovit pogled je tudi na pogorje Krna

Utrinek s poti proti vrhu

Pogled proti Krnu

Razgled z vrha Matajurja (greben Stola, Kaninsko pogorje...)

Razgled z vrha Matajurja (greben Stola, Kaninsko pogorje, Dolomiti....)

Razgled z vrha Matajurja (Krnsko pogorje)

Tudi tja še pojdem

Brez kapelice, pač ne gre

Razgled na italijanso stran

Razgled na italijanso stran

Utrinek z vrha Matajurja

Utrinek z vrha Matajurja

Praznično tudi pri Domu na Matajure

Ob sestopu - zanimiva zastava

Suho novoletno okrasje

Suho novoletno okrasje

Suho novoletno okrasje

Neža

Rdeči rob - 1913 m

Zjutraj sem se odločil in šel, na Rdeči rob. Začel sem na planini Kuhinja, kjer so se mi pridružili trije zamejski Slovenci, ki so mi družbo delali do razpotja za planino Sleme. Nadaljeval sem v smeri Krna in se po strmi poti, med Velikim Stadorjem in Maselnikom povzpel na vrh Rdečega roba. Ponekod je bilo nekaj pomrznjenega snega, ki pa ni predstavljal večjih nevšečnosti. Vreme je bilo takšno, kakaršno je pač bilo, kjlub temu pa so bili razgledi enkratni. Občutiti je bilo tudi temperaturni obrat (inverzijo) saj je bilo na vrhu za okoli 7 stopinj topleje, kot v dolini. Ob sestopu se je pokazalo tudi sonce, zato sem nekaj minut posedel na mehki travi ter užival v miru in tišini, ki vladata tu gori.